Krvav boj se je bil na straneh Jokerja v marcu 2015.
***
»Še eden za Gneja,« je mlad borec zmagoslavo dvignil roko med navdušenim rjovenjem množice ob prvi preliti krvi. Prva daritev bogovom je bila opravljena, a ti še zdaleč niso bili potešeni.
Bil je velik dan. Cesar se je zmagoslavno vrnil iz vojaškega pohoda, kar so proslavili z veličastnimi igrami v areni. Ob takšni priložnosti je bil zmagovalec gladiatorskega primusa vedno nagrajen s svobodo, ki jo je enajsterica poražencev plačala s svojimi življenji.
»Murmilo!« je kriče izzval naslednjega, ki mu je stal na poti do slave.
Napočil je čas za nove prvake in Gnej je bil prepričan, da bo danes zasijala njegova zvezda. Silovito je treščil v ščit murmila in zamahnil proti njegovi desni nogi, a branilec je naglo odskočil in dvignil skutum.
»Misliš, da si varen za tem kosom lesa? Nič bolj kakor Pompeji pred vulkanom!« je izzival nasprotnika in mu zrl naravnost v oči.
Opazil je, kako je s pogledom ošinil veliko kačo na Gnejevem ščitu in to je bilo več kot dovolj. Jeklo je bliskovito švignilo skozi zrak mimo vsakršne obrambe in se zadrlo v sovragovo oko.
»Kss, kss!« je Gnej zasikal v gladiatorjev negiben obraz in s sunkovitim potegom odprl zgornji del njegove glave. Vroča kri je brizgnila v zrak in se pomešala s skandiranjem raje.
Ah, slišati svoje ime v toliko glasovih, je bilo opojno.
A kaj, ko ga je kmalu preglasilo rjovenje robustnega orjaka, kateri se je iznad sveže razsekanega trupla pognal proti njemu.
»Tvoja kri, moja slava,« se je arogantno nasmehnil Gnej in mu stekel nasproti.
Lahkotno se je izmaknil prvemu udarcu velikana in zamahnil po njegovem boku. Vibrirajoča bolečina je preplavila njegovo telo, ko je zadel ob ščit, trden kot Servijevo obzidje.
»Večji prašič, več zabave,« je zaškrtal z zobmi ob umiku nazaj. Toča udarcev je ropotala po njegovem klipeusu med odskakovanjem in izmikanjem. Tisti, ki so stavili na Gneja, so zadrževali dih.
A mladec je nenadoma prebrisano podstavil meč in orjakov napad spretno preusmeril proti pesku. Velikanov zagon in nehumana moč, sta poskrbela, da se je gladij zaril globoko v tla arene. Zaslišalo se je zverinsko rjovenje, saj je poleg rezila na tleh obležala tudi dlan napadalca.
Gnej je smejoče odrinil ščit in mu porogljivo šepnil: »Tako velik mož pa tako malo pameti.«
Zmagoslavno je zavpil in meč tako silovito zarinil v poraženčeve prsi, da ga je prebodel skoz in skoz.
Pobral je njegovo dlan ter jo visoko dvignil. Množica je ponorela, a kriki navdušenja so se hitro spremenili v opozorilne klice in vzdihe. Še preden se je utegnil obrniti, je Gnej začutil ostro bolečino pod kolenoma in klecnil v pesek.
»Ne morem tako umreti! To ni smrt za legendo!« so bile panične misli, ko je obupano sunil nazaj in zadel le zrak.
»Ne, prosim…,« je moledoval ob hladnem poljubu jekla na vrat. Globlje se je pogrezalo, tišje so bile njegove prošnje, vse dokler ni junaško srce obstalo in truplo omahnilo v lužo urina.
*
Brasus se je nemo poklonil padlemu mladcu in izvlekel rezilo iz njegovega telesa.
Nikoli ni razumel dvigovanja rok in kričanja. Vsak trenutek te lahko stane življenja in tega si ni smel privoščiti. Ne, če se želi vrniti k ženi in otrokoma v Trakijo. Zgolj zaradi njih se ni že dolgo tega vdal smrti.
S pogledom je premeril hoplomaha, ki se mu je bližal s sulico. Sedaj je imel tistih nekaj trenutkov, ki mu lahko dajo odločilno prednost. Opazil je mlahavo držo roke s ščitom, izpod katerega je curljala kri. To je bila šibka točka, ki jo je venomer iskal.
Jasno je bilo, da ima suličar daljši doseg, zato je pobral meč padlega gladiatorja, ga zalučal proti nasprotniku in hkrati stekel proti njemu. Odbil je okoren sunek in iz neposredne bližine začel udrihati po hoplomahovii šibkejši strani. Mož za parmulom se je znašel v brezizhodnem položaju, v njegovih očeh pa je naraščal besen obup. Brasus je vedel, da ga bo bolečina pognala v nekaj nespametnega in res se je z ramenom kmalu zagnal vanj, v upanju, da ga prevrže. Brasus je potezo pričakoval in ga s prosto roko močno objel ter ga tako onesposobil.
»Hvala ti, tvoja smrt ne bo zaman,« je šepnil poražencu in mu zabil gladij skozi stranski del vratu. To je bila najhitrejša smrt, ki mu jo je lahko podaril. Počasi in previdno ga je položil na pesek.
Nasprotnik je bil venomer sovrag in prijatelj hkrati. Njegovi udarci in praske so bili opomini, njegovo življenje pa darilo, ki je Brasusa pripeljalo bližje cilju.
S kotičkom očesa je opazil, da je med njim in svobodo zgolj še ena ovira.
Še ta zadnji korak do tako želene nagrade. Še malo in leta morije bodo končana.
Z možem sta se spogledala in pričela smrtonosni ples. Korak za korakom in udarec za udarcem sta skušala tehtnico prevesiti na svojo stran. Brasus je iz svoje malhe izkušenj vlekel poteze, ki so večinoma odločile boj, a je tokrat vedno znova naletel na enako prebrisane in silovite odgovore. Kmalu je vsak dih postal bolj boleč od zadanih ran in borca sta za hip predahnila ter zahlastala po zraku. Množica je huronsko aplavdirala neverjetni predstavi, a Brasus je ni slišal. Motril je tega izkušenega lisjaka in iskal njegovo šibko točko.
Se mu je samo zazdelo ali je videl drget leve noge. Sunil je toliko, da je moral mož hitreje stopiti in opazil, da se levica res ni premaknila tako suvereno, kot bi se morala.
»Končno mi lahko uspe,« si ni mogel pomagati, ko je planil nadenj.
S ploho udarcev ga je prisilil v hitro stalno gibanje in upal, da bo zaradi tega nasprotnikova levica popustila preden bo sam storil napako v napadu. Goreča bolečina je prepravljala njegove utrujene ude, udrihanje pa je poganjala le še jeklena volja. Tik preden bi popustil, se je mož spačil in klecnil. Brasus je konico gladija sunkovito prislonil na njegov vrat in borec je roke predano spustil ob telo.
Dvignil je meč, da bi mu naklonil smrt, ki pritiče premaganemu gladiatorju… in sunil v prazno. Nasprotnik se je bliskovito odrinil v stran. Preveč bliskovito za njegovo slabotno levico.
Preden se je dodobra zavedel spremembe položaja, je iz njegovega boka štrlel ročaj meča.
»Kako…« je nejeverno izustil.
Kako ni opazil, da borčeva levica ni tako slabotna, kot je kazalo. Kako ga je lahko tako presenetil s svojo hitrostjo.
A bilo je prepozno. Zvrnil se je vznak in zahropel.
»Tako blizu…oprostite mi…pretental me je…podlo…« je nemo strmel predse, gluh za rjovenje množice in slep za vse razen oblakov na nebu, ki so potovali proti domu.
*
Zrl je v ugašajočega moža pred seboj. Vedel je, da bi on bil tisti v pesku, če bi se nasprotnik boril nagonsko in ga ne bi tako očitno opazoval. Nepredvidljivost vedno zmaga.
»Rabu, Rabu!« je vpila množica.
Dvignil je roko v pozdrav, a ob skandiranju imena ni več užival. Komaj se je še spomnil časov ga je obet svobode vznemiril. Kako naivno srečen je bil, ko jo je takrat davno osvojil.
A kaj ko je hitro ugotovil, da mu je bilo zunaj arene vzeto vse in ni mu preostalo drugega, kot da se znova in znova vrača. Samo to je znal in samo med bojem je pozabil na svoje demone. Vrednost svobode so mu od takrat izplačevali v denarju. Denarju, ki ga je zagonil za vino in ženske. Za pozabo namesto svobode.
Ozrl se je po padlih in pomislil, da so si gotovo bolj želeli zmage. A v areni želje veljajo bore malo. Verjetno jim je prihranil grenko razočaranje. Morda je celo bolje umreti, preden ti vzamejo še te zadnje sanje.
Obrnil se je proti loži, kjer je cesar ponosno vstal, da bi razglasil zmagovalca. V trenutku, ko je prst obrnil k višku pa so se Rabu zamajala tla pod nogami. Presenečeno je mežiknil, ko se je cesarjev palec spremenil v konico meča.
Šele, ko so se mu usta napolnila s krvjo, je ugotovil, da leži na hrbtu, preboden od zadaj. Očitno nasprotnik ni bil čisto mrtev in ga je spodnesel na svoj gladij. Krvavo se je zarežal. Nepredvidljivost vedno zmaga.
Po dolgem času ni vedel, kaj prihaja in to ga je veselilo.
»Kako… čudno… živega se počutim,« je pomislil. Kaj sedaj? Večni boji v onostranstvu? Njegovi ljubljeni? Svoboda?
»Pa poglejmo,« si je rekel in še zadnjič globoko vdihnil.
»Ave caesar, morituri tu salutant,« je zadonelo po areni, ko se je z nasmeškom na licu podal v onostranstvo in s tem spravil v zagato moža z dvignjenim palcem. Kako pokloniti svobodo mrtvim namreč ni vedel niti cesar.
Komentiraj