Opozorilo: Vse substance o katerih govori članek, so v Sloveniji prepovedane. Avtor članka ne poziva k pridobivanju ali jemanju navedenih substanc.
Psihedeliki so se mi zdeli zanimivi, odkar sem prvič slišal zanje. Večino ostalih drog sem povezoval z odvisnostjo in počasnim ter bolečim propadom. Mučno in dolgočasno.
Kaj pa gobice in LSD? Hja, to pa baje povzroča norost. Ljudje imajo neke čudne privide in se jim zmeša. “Vauuuu,” sem si mislil najstniški jaz in postal “strahospoštovalno” radoveden.
Kmalu sem ugotovil, da učinki niso tako preprosti in enostranski. Nekateri bojda doživijo razsvetljenje, drugi mistično izkušnjo, tretji psihedelike jemljejo pred koncerti, da “vidijo” glasbo, četrti se z njimi zdravijo.
Kako ima lahko tako drobna substanca toliko različnih intenzivnih posledic?!
Končno sem se odločil, da se zares poglobim v psihedelike in raziščem njihovo zanimivo zgodbo.
Če tudi tebe zanima več o teh impresivnih substancah, se mi pridruži na današnjem psilocibinskem LSD vlakcu in se pripravi na razgibano popotovanje. Čuu, čuuuu!
Kdaj sta se pojavila LSD in psilocibin?
LSD (Lysergic Acid Diethylamide) je bil sprva le še en v seriji ekstraktov iz glive škrlatnordeča glavnica. Leta 1943 ga je odkril švicarski kemik Albert Hoffman, a molekula ni služila namenu, ki ga je iskal. Kljub temu jo je shranil, kar je bilo zanj neobičajno, in kasneje nenamerno zaužil manjšo količino. Albert, ti stari lisjak!
Prvi LSD trip je bil nesreča, ki se je na srečo zgodila nekomu, ki je v svoji divji izkušnji videl njegov potencial za psihiatrično zdravilo. Hoffman je raziskovalcem po vsem svetu pošiljal brezplačne vzorce in tako začel obdobje raziskovanja učinkov ter uporabe LSD-ja.
Na drugi strani je psilocibin v gobah že od pamtiveka in se verjetno že tisoče let uporablja v raznih šamanskih obredih. A popularizacija se je začela leta 1955, ko je Američan Gordon Wasson obiskal zdravilko Mario Sabino v naselju na jugu Mehike.
Tista gospa, ki skuha najboljšo gobovo juho na vasi.
Sabina je gobe uporabljala v zdravilne namene in Wassona kot prvega zahodnjaka popeljala skozi zdravilni obred velada. A Wasson se ni zdravil, temveč je s pomočjo obreda želel odkriti Boga ter doživel močno mistično izkušnjo.
1957 je za Time Magazine napisal članek Seeking the Magic Mushroom, ki je opisoval njegova gobarska doživetja. Ta članek je v začetku 60-ih sprožil psihedelična romanja k Marii Sabini. Med obiskovalci so bili tudi Bob Dylan, John Lennon in Mick Jagger.
Hoffman je istega leta skupaj z Wassonom izoliral psilocibin in ga svetu predstavil v obliki kapsule. V takšni kontrolirani obliki je bil psilocibin pripravljen na raziskave in analize.
Kot zanimivost – Maria Sabina je v kasnejših letih obžalovala, da je sprejela Wassona, saj je v njenih očeh s popularizacijo gob uničil svetost gob.
Zlata doba raziskav in zvezdniških terapij
50. leta so bila zlata doba raziskovanja LSD-ja. Ta nova in zanimiva substanca še ni imela stigme, ki jo spremlja danes, hkrati pa je se izkazala za zelo obetavno. Med drugim so LSD uporabili pri zdravljenju več tisoč alkoholikov v Kanadi in ZDA. Rezultati so bili bojda zelo spodbudni.
Zakaj bojda? Ker se je, kljub več kot 40.000 udeležencem in več kot 1.000 raziskovalnim zapisom, do danes ohranilo bore malo tega znanja. Tako močna je bila kasnejša gonja proti psihedelikom.
Do konca 50-ih je bila terapija z LSD-jem rutinska praksa v bogatejših četrteh Los Angelesa. Hollywoodski zvezdniki so odprto govorili o svojih seansah in pozitivnih učinkih LSD terapij.
Eden izmed glavnih pobudnikov takšne uporabe LSD-ja je bil Al Hubbard – milijonar in strasten katolik srednjih let, ki je izhajal iz delavskega razreda. LSD terapije je najprej predstavil ljudem “na vrhu” – uspešnim poslovnežem, politikom, zvezdnikom in vplivnim verskim figuram. Verjel je, da bo z njihovo pomočjo lahko spremenil tok zgodovine.
Hubbardov pobalinski nasmešek.
Hubbard je med drugim dosegel, da so sobe za tretmaje preuredili iz sterilno belih v precej bolj prijetne in “mistične” prostore. Hkrati mu je uspelo dobiti raziskovalno dovoljenje FDA (Food and Drug Administration) in tako je med letoma 1951 in 1965 kar 6.000 ljudi spoznal z LSD-jem.
Bolj podrobno se v to obdobje ne bova spuščala, a dejstvo je, da so raziskave veliko obetale, mnenje pomembnežev, ki so LSD poskusili, pa je bilo pozitivno. Večina se je strinjala, da vsekakor ima pozitivne in zdravilne učinke.
Kaj je torej šlo narobe, da so psihedeliki končali na seznamu najstrožje prepovedanih substanc?
Iz Harvarda na ulice
Začetek pogube psihedelikov je bilo prav pozitivno poročanje in sprejemanje javnosti. O, ja, ironija nikoli ne počiva. LSD je iz formalnih terapij najprej prešel v skupinske seanse, ki so bile bolj zabave kot kaj druga in sčasoma na ulice za rekreativno rabo.
Najbolj zaslužen in kriv za širjenje psihedelikov med običajne ljudi je bil dr. Timothy Leary. Karizmatični profesor psihologije je psilocibin prvič poskusil leta 1959 in po izkušnji dejal, da se je v 4 urah o umu naučil več kot v 15-ih letih psihološkega dela. Postal je strasten zagovornik psihedeličnih substanc in bil prepričan, da jih mora predstaviti kar se da široki javnosti. Izračunal je, da je kritična masa za totalno spremembo miselnosti ameriške družbe 4 milijone ljudi, ki so imeli psihedelično izkušnjo. Ta cilj je želel doseči do leta 1969.
Profesor Leary.
Na Harvardu, kjer je poučeval, je začel s projektom eksperimentalnega širjenja zavesti. Udeležili so se ga lahko zgolj diplomanti, ki so nato skupaj s profesorjem Learyjem in njegovim sodelavcem Richardom Alpertom jemali psilocibin. Predstavljaj si, kako bi danes reagirali zgolj na predlog o takšnem projektu na Univerzi v Ljubljani!
Tudi na Harvardu so do projekta bili skeptični, sploh ker Leary ni prišel do uporabnih dognanj. Pomembno je prispeval le k dognanju, da je okolica pri jemanju psihedelikov izrednega pomena.
Kaplja čez rob je bil članek v Boston Heraldu, ki je opisoval, kako 350 študentov jemlje psihedelične tablete. Za članek je poskrbel študent, kateremu profesorja nista želela priskrbeti psilocibina, saj še ni bil diplomant. Posebej sočen je bil citat Learyja, ki nikdar ni skoparil z besedami: “Psihedelične droge povzročanjo paniko in začasno norost pri ljudeh, ki jih NE jemljejo.” Ja, Leary je bil pravi jebiveter.
Jebiveter Leary.
Harvard se je kmalu znebil obeh profesorjev, a to je Learyja le še dodatno spodbudilo, da je širil besedo o psihedelikih, njihovem vplivu in pozival študente po ZDA naj “turn on, tune in in drop out”. Lahko si predstavljaš, da takšni pozivi niso bili pozitivno sprejeti in so začeli širiti paniko, saj so bili precej uspešni.
Ostali podporniki in raziskovalci psihedelikov so Learyja svarili, da gre predaleč, da bo povzročil krizo in da bo s svojim pristopom naredil več slabega kot dobrega. Pozvali so ga, naj preneha širiti psihedelike izven klinične uporabe, saj bo vlado prisilil k ukrepanju. Nekateri so mu direktno očitali, da je zmešan. Običajno umirjeni Al Hubbard je celo na glas razmišljal, da bi Learyja morda morali ustreliti.
Learyja to ni ustavilo in leta 1966 je ameriški senat začel resno razpravljati o problemu LSD-ja. Predsednik JFK se je sicer spraševal, zakaj raziskave, ki so bile koristne še 6 mesecev nazaj, kar naenkrat več niso in dejal, da bo prepoved raziskave psihedelikov v zdravstvene namene bila velika izguba za državo. A to ni bilo dovolj. Še istega leta je 66 raziskovalcev prejelo dopise, naj takoj prenehajo s študijami.
Leta 1968 je bil izvoljen predsednik Nixon, ki je Learyja kmalu označil za najnevarnejšega Američana. Začel je vojno proti drogam in gonjo proti Learyju, ki je Nixonu na vsakem koraku nasprotoval. A sam seveda ni imel možnosti proti ameriškemu sistemu, zato je večino svojih preostalih let preživel na begu ali v zaporih.
Najnevarnejši Američan, a še vedno nasmejan.
Nixon je z močno propagando in širjenjem mitov o psihedelikih dosegel svoje. Ogromno pove podatek, da je leta 1968 droge kot problem št. 1 videlo 3%, leta 1970 pa kar 23% Američanov. Pozornost je bilo potrebno preusmeriti od vojne v Vietnamu, ki so ji razni hipiji in “drogeraši” nasprotovali.
Miti in demonizacija psihedelikov
S popularizacijo LSD-ja, ki je “ušel” iz kliničnega okolja, se je seveda pripetilo vedno več slabih izkušenj. Bad trip na psihedelikih nikakor ni mit in se ob neodgovornem jemanju hitro zgodi.
Od bad trip-ov smo kmalu prišli do tega, da LSD poškoduje kromosone. Članek o tem je bil objavljen v Science magazinu, ki ga je nekaj let kasneje tudi ovrgel.
Rodil se je tudi mit, da uporabniki LSD-ja radi strmijo v sonce in si tako poškodujejo vid.
Govorilo se je, da imaš po LSD izkušnji še leta intenzivne LSD flashbacke. Ti se sicer lahko res pojavijo pri tistih, ki z uporabo LSD-ja pretiravajo, a študije kažejo, da so zelo redki, kratkotrajni in neintenzivni pri občasnih uporabnikih.
Na LSD se je gledalo kot na drogo, ki nima popolnoma nobenega medicinskega potenciala in je bila posledično uvrščena v razred 1 – najhujšo in najnevarnejšo skupino drog.
Najbolj znan mit pa je seveda, da se ti zaradi uporabe LSD-ja lahko zmeša. Res je, da so bili redki primeri, ko je neodgovorna raba povzročila psihotične epizod pri ljudeh, ki so k njim že v osnovi nagnjeni. A ti ljudje LSD-ja seveda ne bi smeli uporabljati in prav tukaj se kaže nevarnost neodgovorne rekreativne rabe.
No, mit ni govoril o redkih primerih, ampak je enostavno trdil, da boš po uporabi preprosto nor.
Tak je baje Spužva Bob, ko vzame LSD.
Dejstvo je, da je ob množici rekreativnih uporabnikov prišlo do neumnosti in do nevarnih incidentov, ki so se zelo redko tragično končali. Psihedeliki so vseeno zelo močne substance, ki so v tem obdobju bile zelo razširjene, hkrati pa se je o njih vedelo premalo.
A stigma, ki je za seboj pustila propagandna gonja, jih vidi kot Satanovo seme, ki ti bo sfižilo možgane in poskrbelo, da boš pristal v norišnici. Ta stigma se je ohranila vse do danes in pripeljala do temnega obdobja za psihedelike. Skoraj vse raziskave so za 30 let zamrle, potencial substanc pa se je pozabil oz. potlačil.
Na srečo se stanje spreminja.
Novo tisočletje, nove raziskave
Novo obdobje v raziskovanju psihedelikov se je začelo leta 2006, ko je ekipa Rolanda Griffithsa iz univerze John Hopkins po več kot 30 letih objavila prvi znanstveni članek, ki se je ukvarjal s psihedeliki oz. psilocibinom.
V tem članku s predolgim naslovom so se trudili čim bolj znanstveno prikazati:
● kakšne učinke lahko ima t.i. “mistična izkušnja”,
● kako lahko izboljša kvaliteto življenja,
● kako dolgo trajajo posledice ene vodene terapije
● potencial, ki ga ima za zdravljenje ali lajšanje resnih težav in motenj, kot sta odvisnost ali eksistencialna kriza po diagnozi raka.
Raziskava je bila izrednega pomena, ker je bila prva dvojno slepa študija v štirih desetletjih. To pomeni, da je del ljudi v študiji prejel placebo, del pa psilocibin. Takšna kontrola je v znanstvenih vodah ključna, če želi raziskava imeti veljavo, a zapletena pri psihedelikih, saj je med placebom in substanco ogromna razlika.
Začele so se nove raziskave, ki jih je bilo zaradi pozitivnih rezultatov težko ignorirati. Prav tako se je začel podroben pregled starih raziskav in podatkov.
Leta 2012 so pregledali rezultate 6 najboljših študij vpliva psihedelikov na alkoholizem in 60-ih in 70-ih let. Te študije so skupno obravnavale več kot 500 testnih osebkov in pokazale, da je ena LSD seansa pomagala velikemu delu alkoholikov prekiniti s pitjem za do 6 mesecev. Kljub tako obetavnim rezultatom, se o teh študijah do nedavnega ni govorilo.
Kako psihedeliki vplivajo na ego
Dajva se za trenutek posvetiti odkritju, ki se mi zdi najzanimivejše.
Napredek v tehnologiji je omogočil, da so znanstveniki začeli opazovati, kaj se med učinkovanjem psihedelikov dogaja v možganih. In to, kar se dogaja, je res fascinantno.
Leta 2001 so v možganih odkrili oz. definirali “omrežje privzetega načina delovanja” (default mode network, od zdaj naprej DMN).
Če poskusim poenostaviti vlogo DMN: je središče, ki povezuje preostale dele možganov, skrbi za red pri pretoku informacij in nadzira kaj prihaja iz starejših ter globljih delov možganov. Območje DMN je še posebej aktivno, ko opravlja naprednejše miselne operacije – sanjarjenje, samorefleksija, zaskrbljenost, povezovanje preteklih dogodkov s sedanjostjo, razmišljanje o tem, kaj bi lahko storili v preteklosti itd.
DMN je del možganov, kjer se ustvarja posameznikova samopodoba in je verjetno najboljši fizični približek egu.
To je DMN, “dom ega”.
DMN prav tako skrbi za kopico bližnjic pri dojemanju resničnosti in okolja, saj naši možgani vseskozi predvidevajo, kaj doživljamo in skušajo biti karseda učinkoviti. To pomeni, da do zaključka pridejo po minimalnem številu informacij. Običajno je to koristno, saj tako porabimo manj energije, a nas hkrati drži v določenih ustaljenih okvirih, poleg tegai pa so lahko predvidevanja tudi napačna. Možgani za normalno delovanje povsod iščejo red in vzorce ter so jih sposobni ustvariti, tudi če jih v resnici ni.
Diagram povezav med možganskimi centri in pretoka informacij v treznih možganih. Podatkovne avtoceste so lepo vidne.
TUKAJ lahko vidiš vrtečo masko obraza. Možgani obraze poznajo kot konveksne (izbočene), zato ti bodo del maske prikazali kot izbočen, tudi ko to v resnici ni, saj je tako najbolj smiselno.
Zakaj sem ti predstavil DMN? Ker je pomembno, kaj se z njim zgodi na psihedelikih oz. psilocibinu. Britanski znanstvenik, Robin Carhartt-Harris, je s svojo ekipo ugotovil, da psilocibin močno zmanjša aktivnost možganov predvsem na enem specifičnem območju. Da, psilocibin skoraj izklopi DMN. Da, to se mi zdi kar noro.
V prvi študiji so ugotovili, da je aktivnost DMN najbolj upadla ravno pri osebah, ki so poročale o razgradnji ega med psihedelično izkušnjo. Podoben “izklop” DMN lahko dosežejo tudi izkušeni meditatorji, ko doživijo “nirvano”.
Posledično se v možganih poruši določena informacijska hierarhija, saj DMN več ne upravlja z informacijskimi potmi. Vznikne nebroj novih povezav med deli možganov, ki so pred tem komunicirali zgolj preko DMN. To privede do asociacij, halucinacij, novih spoznanj, mističnih izkušenj in razmišljanja izven okvirjev.
Diagram povezav v možganih na psilocibinu. BUM.
Psihedeliki z izklopom DMN pretresejo naše možgane in jim pomagajo sneti okove, ki si jih sami ustvarijo. Pokažejo nam, da za urejene, odrasle misli, plačamo določen davek. Naša pozornost je usmerjena kot reflektor, medtem ko se pri otrocih širi kot svetloba iz lanterne. Prav zato svet vidijo kot igrišče neskončnih možnosti.
Nisem se mogel upreti tej… krasni sliki otroške domišljije.
Prav zato je tak pretres oz. šok za možgane, lahko koristen tako za zdrave posameznike kot za tiste z boleznimi kot je depresija. Kmalu bova izvedela zakaj.
Neaktivnost DMN pojasni tudi, zakaj se ljudje na psihedelikih počutijo bolj povezane s svetom in zakaj menijo, da njihovi uvidi niso zgolj subjektivni, ampak resnični. Z “izklopom” DMN namreč sebe dojemamo drugače, precej manj ločeno od okolice in nismo več v središču lastne pozornosti. Posledično tudi subjektivnost izgubi pomen.
Znanstveniki sicer niso potrdili, da nove povezave ostanejo, a rezultati drugih študij kažejo na spremembe v razmišljanju, ki bi lahko bile posledica tega drugačnega delovanja možganov.
Ob zgornji sliki možganskih povezav vidiš, zakaj je neodgovorna raba psihedelikov lahko tudi nevarna in skrajno neprijetna. Vse te nove povezave v napačnem okolju zlahka sprožijo miselne vzorce, ki so bizarni, grozni in človeka prestrašijo. Kot bova videla v naslednjem poglavju, imajo psihedeliki ogromno moč in potencial, a če se jih uporabi nepremišljeno, so posledice lahko vsaj za nekaj ur katastrofalne.
Boj proti odvisnosti in depresiji
Psihedeliki lahko blagodejno vplivajo na zdrave posameznike in, kar je še pomembneje, na ljudi s težavami in boleznimi. Njihov učinek možgane strese iz ustaljenih okvirjev razmišljanja in prav ta fluidnost mišljenja ter nove povezave lahko pomagajo pri motnjah, ki jih povezujemo z mentalno rigidnostjo. Ta je tipična za depresijo, obsesijo in odvisnost, ki so vse povezane z zelo ozko usmerjenim egocentričnim fokusom, iz katerega se um brez pomoči težko reši.
Psihedeliki in odvisnost
Dotaknila sva se že starejših študij, ki kažejo na potencial psihedelikov pri odvajanju od alkohola. Ti rezultati so pritegnili pozornosti znanstvenikov in pred nekaj leti so se ponovno začele študije, ki preučujejo učinek psihedelikov v boju z odvisnostjo.
Na univerzi Johna Hopkinsa so sprva izvedli manjšo raziskavo s kadilci, ki so do takrat bili neuspešni pri poskusih prenehanja kajenja. Kljub majhnosti raziskave so bili rezultati izjemno obetavni. Pol leta po 3 psihedeličnih terapijah kar 80% udeležencev ni prižgalo cigarete. Po enem letu še vedno kar 67% udeležencev ni kadilo. Najbolj uspešni pri odvajanju so bili udeleženci z najmočnejšo mistično izkušnjo.
Nedavno se je izvajala tudi anonimna anketa med 347 težkimi alkoholiki, ki so poročali, kako jim je večja doza LSD-ja ali psilocibina pomagala pri težavah s pitjem. Tukaj je sicer težje trditi, da gre za neposredno povezavo, a rezultati so ponovno obetavni in kažejo na to, da je večina po psihedelični izkušnji vsaj nekaj časa pila veliko manj.
Raziskave se nadaljujejo, vseh ne moreva obdelati, a dejstvo je, da takšne terapije veliko obetajo pri odvajanju od raznih substanc. Rezultati na večjih skupinah ljudi bodo nedvomno slabši od pilotnih študij. A celo tako bi se psihedeliki lahko izkazali za veliko, veliko uspešnejše od trenutnih metod.
Zakaj so psihedeliki tako uspešni? Konkretnega odgovora ni. Nekateri znanstveniki menijo, da gre zgolj za substance in da spremljajoča izkušnja oz. trip ni pomemben.
Drugi znanstveniki in marsikateri rehabilitiranci pa menijo, da je tovrstna izkušnja ključnega pomena. Ogromen delež ljudi jo uvrsti med top 5 najpomembnejših izkušenj v njihovem življenju.
Včasih ne najdem pravih slik, zato nekaj bolj pomirjujočega.
Med “tripom” imajo testni osebki vpoglede, ki sicer delujejo zelo očitni (kajenje je nezdravo, krajša življenje, je nesmiselno itd.). A ti vpogledi imajo večjo težo, se zakoreninijo in zato ljudje poročajo, da večkrat pomislijo nanje.
Morda je za tako obetavne rezultate krivo tudi to, da so odvisnosti nasploh zelo “egoistične” in vase usmerjene težave. Psihedelična izkušnja pa misli in pogled na svet za nekaj časa razširi in s prikazom veličastnih, skoraj čudežnih trenutkov, zmanjša pomembnost “sebe”.
Vem, da se vse to sliši zelo eksotično, a tako poročajo tisti, ki so po terapijah prenehali s pitjem ali kajenjem.
Psihedeliki, rak in depresija
Mislim, da tudi brez številk veva, kako ogromen problem je danes depresija. Je bolezen s katero se vsako leto spopada čedalje več ljudi in ki jo nekateri še vedno ne dojemajo kot resno nevarnost.
A iz globin depresije je izredno težko uiti. Antidepresivi, ki se jih veselo predpisuje, niso zdravila, saj ne zdravijo bolezni, ampak le otopijo čute in pomagajo vsakdan narediti bolj znosen. Marsikomu tudi to ne pomaga in je njegova depresija označena kot “odporna na zdravljenje”. Prav zato so rezultati terapij s psihedeliki na tem področju tako zelo pomembni.
Manjša študija je obravnavala 20 pacientov z depresijo odporno na zdravljenje. V povprečju so pacienti za depresijo trpeli že 18 let. Prav vsi pacienti so s terapijo imeli pozitivne izkušnje in precej omilili kazalnike depresije. Maksimalen učinek terapije so čutili po 5 tednih. V teh 5 tednih nihče od njih ni iskal ali potreboval klasičnih antidepresivov. Pozitivni učinki so trajali od 3 do 6 mesecev, kar je za hudo obliko depresije izredno dolgo obdobje.
Izredne rezultate kažejo tudi študije s pacienti, ki imajo terminalno obliko raka. Ti pacienti pogosto postanejo depresivni in se znajdejo v eksistencialni krizi, saj vedo, da se njihovo življenje bliža koncu.
Leta 2016 so izvedli študijo na 80 pacientih z rakom, ki so se udeležili terapije s psilocibinom. Kar 80% pacientov je 6 mesecev po študiji še vedno kazalo precejšnje klinično izboljšanje depresije in anksioznosti. Tak rezultat krepko presega vse ostale metode zdravljenja, tudi če ga zaradi majhnega vzorca jemljemo z rezervo. Ta študija je sprožila zanimanje javnosti in nadaljne raziskave.
Podobne študije, ki so se odvile do danes, potrjujejo te rezultate in uporabnost psihedelikov.
V nadaljevanju študije iz 2016 so intervjuvali udeležence, da bi bolje razumeli spremembe, ki so se zgodile.
Vsi udeleženci so poudarili močan občutek povezanosti s svojimi najdražjimi in splošne povezanosti s svetom. Ravno ta povezanost je ključna pri lajšanju depresije, saj se večina bolnikov počuti osamljeno in izolirano od preostalega sveta.
V večini primerov so bila prisotna zelo močna čustva, pojavila so se težka obdobja, kjer so videli utelešenje svojih strahov in se soočili z njimi. Običajno je takemu obdobju sledilo pozitivno sprejemanje, občutek predaje nadzora in izginjanje strahu.
Psihedeliki proti depresiji.
Eksistencialna stiska, ki nastopi proti koncu življenja, lahko vodi v obsesivno samorefleksijo in negativno razmišljanje. Ego je soočen s svojim izumrtjem, kar ga naredi še posebej aktivnega. A pod vplivom psihedelikov so se pacienti sprostili, sprijaznili in prepustili toku podob brez nadzora in ega. Takrat so običajno doživeli poplavo in razodetje raznih “skritih” pomenov ter močna čustva, kjer je pogosto izstopala vsesplošna ljubezen.
Marsikdo po takšni izkušnji spozna, da smrt ni konec, ampak le del nekega cikla. Marsikomu se je zdelo, da je uvidel, kaj bi znalo slediti.
Kako avtentična je takšna izkušnja? Večina raziskovalcev se ne ukvarja s tem, saj je na to vprašanje nemogoče odgovoriti. Pomembno je, kakšni so rezultati. Če izkušnja pomiri paciente ter jim pomaga mirno zaključiti življenje, je vseeno, če so vpogledi iluzija ali ne.
Osebno se me je dotaknila pripoved neke gospe, ki je rekla, da je dan po terapiji s psilocibinom v službi gledala skoz okno, se zazrla v cvetoče drevo in občudovala njegovo lepoto. Nato se je zavedala, kaj počne in ugotovila, da se ne spomni, kdaj je bila nazadnje zmožna opaziti in dejansko ceniti lepoto. Verjetno si ne znam niti predstavljati, koliko ji je ta trenutek pomenil.
Zaključiva z lepoto.
Kapo dol, če si se prebil do sem. Upam in verjamem, da zdaj veš nekaj več o psihedelikih.
Še enkrat bi poudaril, da to niso nedolžne in zgolj koristne substance, ampak da imajo v kontroliranem okolju ogromen potencial, ki se ga splača raziskati. Še vedno so prepovedane, zato kakršnekoli eksperimente odsvetujem.
Kljub prepovedi, je lepo videti, da se v zadnjem času javnost vedno bolj ozavešča o psihedelikih in da se predsodki počasi topijo. Sploh tisti, da te substance ne morejo biti uporabne v zdravstvu in medicini.
Če te zanima več, je spodaj nekaj povezav. 😉
Zanimivi in poučni podcasti na to temo
https://tim.blog/2018/05/06/michael-pollan-how-to-change-your-mind/
https://tim.blog/2019/03/21/michael-pollan-sxsw/
https://www.youtube.com/watch?v=tz4CrWE_P0g
https://www.youtube.com/watch?v=mPqWstVnRjQ
https://aidea.si/podkast/8-mojca-studen
https://aidea.si/podkast/3-roman-paskulin
Obeh slovenskih pogovorov mi še ni uspelo poslušati, a če kolegica pravi, da sta dobra, bo že držalo. 😉
Viri
https://www.goodreads.com/book/show/36613747-how-to-change-your-mind
https://heffter.org/addiction/
https://www.goodreads.com/book/show/36613747-how-to-change-your-mind
https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/0269881119845793
https://www.insider.com/magic-mushrooms-depression-treatment-ssri-alternative-2019-2?fbclid=IwAR0_SWDf9zgFi2lHWn6l7iTX82e7V51SP7SOL68mbFJleDzpkinGAg3itXU
https://www.theguardian.com/science/2019/jun/10/magic-mushrooms-treatment-depression-aztecs-psilocybin-mental-health-medicine
https://beckleyfoundation.org/psilocybin-for-depression-2/
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3909994/
https://maps.org/news/media/5724-mic-5-harmful-myths-we-need-to-stop-telling-about-lsd
https://www.politico.com/magazine/story/2018/01/09/richard-nixon-war-on-drugs-timothy-leary-216264