Sledeče iskanje identitete se je odvijalo na straneh Jokerja v juniju 2015.
***
»Kdo sem?«
Odprl je oči in zaležano lice odmaknil od hladnega kamna. Žarek svetlobe je nemo migetal v zraku. Sledil mu je.
Svetloba mu je zlagoma prelila trup in ga navdala s toplino. Nenadoma je pred njim zazevala planjava praznine. Navpično odsekana skala je ločevala njegovo votlino od neba in se izgubljala nekje v globeli pod njegovimi stopali. Do koder mu je nesel pogled, se je razprostiralo zeleno morje. Brezmejni gozd.
»Kako sem se znašel tukaj?«
Neznana sila ga je vlekla naprej, v višave. Opotekel se je proti steni votline, iščoč oporo, da ne bi noge storile kaj neumnega. A preden jo je dosegel, se je vanjo dregnil z nečim drugim. Previdno se je ozrl in na svoje presenečenje spoznal, da ima krila. Njegovo telo se je samostojno pognalo naprej in poletelo. Začuda ni bil prestrašen in letenje se je zdelo nekako naravno. Gnal se je visoko pod nebo in užival v vetru, ki je božal njegove peresa.
Opazil je orlovsko gnezdo na bližnjem vršacu. Opazil je, kako je sunek vetra pognal pogumnega goliča, ki je raziskoval okoliš, v prepad. Brez pomisleka je zdrvel proti njemu in presekal njegov pad. Ko ga je varno spravil med kričeče sorojence, ga je preplavilo zadovoljstvo. Občutil je namen.
»Sem morda angel, poslan, da opravlja dobra dela?« se je nenadoma spomnil poslanstva krilatih bitij o katerih je slišal nekoč davno nazaj. Je bilo res davno?
*
Jadral je preko vrhov starodavnih borovcev in vpijal njih opojne vonjave. Prevzel ga je občutek blaženosti in svet se je zdel nadvse prijeten. V mislih se je začela oblikovati podoba. Se mu je morda vračal spomin? Zlagoma se je iz meglice pozabe izluščil svetel krog.
Obraz. A čigav?
Nenadoma je začutil strašno hrepenenje in odpor ter strah ob enem. Intenzivnost občutij ga je popolnoma zmedla. A preden bi se spomin lahko razvil, mu je tok misli presekala rezka bolečina. Želel se je dvigniti v varne višave, a se je ob zamahu kril sunek agonije zgolj okrepil. Zdelo se mu je, da so krila narejena iz razbeljenega železa, ki se želi iztrgati iz njegovega hrbta.
Rdečica mu je meglila pogled, ko se je spustil med drevje. Takšne bolečine nikakor ni mogel prenašati sam in njegove močne roke so grabile po prvem bitju z utripom.
*
Prepoten in drhteč se je ponovno zavedel. Ozrl se je okrog sebe in zagledal mati medvedko ter njena mladiča. Vsa trojica je bila grozovito izmaličena, on pa obarvan z njihovo krvjo. Vsekakor kriv, a kako? In zakaj?
»Sem morda Satan, poosebljeno zlo?« je zaril prste v svojo lobanjo, ko je pomislil na padlega angela, ki je svetu prinesel toliko gorja.
Opazil je, da je bolečina izginila. Upajoč, da morija ni edino zdravilo zanjo, se je odvlekel do bližnjega potoka. Voda okrog njega se je obarvala živo rdeče.
»Nekje mora biti nekdo, ki ima odgovore. Najti ga moram, preden bolečina spet najde mene.«
*
Ponovno se je dvignil nad krošnje in odločni zamahi so ga naglo ponesli proti obzorju. Imel je namen. S pogledom uprtim v dalj je letel vse hitreje in hitreje, ko je s kotičkom očesa zaznal nenaraven odblisk svetlobe. Previdno je upočasnil. Zrak je zlagoma napolnilo mehansko brnenje, ob katerem ga je spreletel srh. V njegovo vidno polje je priletela majhna sonda, ki je švigala nad drevesi. Za trenutek je obstala, nato pa svoje mehansko oko uperila naravnost vanj. Zagrabila ga je neopisljiva panika, ki se je v hipu sprevrgla v divji beg. Razloga ni poznal, a ga tudi ni potreboval. Čutil je, da mora uiti očesu.
Spustil se je med debla in se jim izmikal z neverjetno okretnostjo. Veje so švigale ob njegovem obrazu, živali preplašeno obstale na svoji poti, a sonda se ni dala. Dvignil se je visoko pod oblake in zakričal od obupa ter besa. Bolečina se je vrnila. Pognal se je proti sondi in se je oklenil. Zaman se je cvileče upirala, ko je drvel proti gorovju in jo z vso silo zabil v njegovo nazobčano površje. Njeni ostanki so z zamolklim piskanjem izginili v globini.
*
Zavlekel se je v votlino. Sesedel se je na mrzla tla in hlastal za zrakom. Nabrekle žile so silile izpod kože, oči pa skoraj izstopile iz jamic. Spomnil se je. Vsega se je spomnil.
Spomnil se je, kako je izgubil starša. Kako je izginil mamin topel obraz, ki je vsako večer bdel nad njim, da je mirno zaspal. Spomnil se je, kako so ga na šoli cenili zaradi njegovih atletskih sposobnosti. Spomnil se je, kako ga je vojska prepričala, da je izbral militantno pot namesto športne. In spomnil se je, kaj je sledilo.
Spomnil se je, da je bil izbranec za ultimativnega vojaka. Govorov o nadnaravnih danostih in dobrih delih. Vseh operativnih posegov in vseh mrmranj po njih. Da še ni pripravljen, da potrebuje še nekaj izboljšav, da še ni popoln. Nikoli zaključen krog operacij in preizkusov.
Spomnil se je, ko se mu odločili ustvariti krila. Spomnil se je skrite radosti ob misli, da bo lahko vzletel in jih za vedno zapustil. Kako hitro je ta misel zbledela, ko so krila terjala svoj davek. Spomnil se je, kako so se nenadoma pojavili valovi agonije, ki so ga občasno pognali na rob norosti.
Spomnil se je izolacije in bolečine. Spomnil se je hladnega zapora, ki bi ga naj klical dom. Večne bojazni, da ne bo njihov ponos ušel.
In spomnil se je zadnjega dne. Dne, ko je bilo vsega dovolj. Ponovno so ga priklenili na operacijsko mizo in začeli rezati. Spomnil se je trenutka, ko se je nadenj sklonil bel obraz in vanj uprl mehansko oko in ko je v njem vzplamtel peklenski ogenj.
»Ne! Nič več!« je zavpil glas znotraj njega in vse je postalo rdeče. Nato se je spomnil zgolj fragmentov pokola, ki je sledil, preden se je vse izgubilo v temi.
*
»Nisem angel ali hudič. Sem stvarjenje človeka. Izrojen laboratorijski poizkus, ki se nikdar ne more vrniti v civilizacijo. Edina popolnost, ki so jo dosegli, je popolnost moje osame…«
Solze so na tleh votline kmalu stvorile tolmun spoznanja.
Spomnil se je rešitve vseh svojih tegob. Spomnil se je, kako pozabiti.
Peresa na njegovih krilih so bila povsem oživčena. Eden izmed uspešnih eksperimentov pospešitve rasti živcev, opravljen zavoljo napredka v vojaški kirurgiji. Seveda je bil on preizkusni zajec. Dejali so, da so ti živci tako občutljivi, da ne vedo zagotovo, kako bi telo reagiralo ob njihovem pretrganju.
On je vedel. Vedel je, da iztrgano pero prinese pozabo. Bolečina je bila namreč tako enormna, da so jo možgani nemudoma potlačili, z njo pa tudi skoraj vse spomine. Šok je bil enostavno prevelik.
Obrnil se je proti desnemu krilu. Bilo je že dodobra načeto in oskubljeno, na mestih izpuljenih peres pa so rastla nova, popolnoma otopela. Otožno je zavzdihnil. Kmalu bo napočil dan, ko se bo moral spoprijeti s preteklostjo. A ne danes, za ta dan je bilo dovolj.
S tresočo roko je nežno pogladil črno pero in zaprl oči.
Ko bi le pozaba trajala večno. Ta trohica upanja, da se boleči spomini nekega dne ne bodo vrnili, je bilo edino kar ga je gnalo naprej. Neumno in naivno, gotovo, a tudi edino kar mu je ostalo od njegove človečnosti. Preprosto upanje na boljši jutri je bila njegova zadnja vez s človeštvom.
Oklenil je prste okrog peresa, sunkovito potegnil in se nemudoma nezavesten zgrudil.
*
»Kdo sem?«
Odprl je oči in zaležano lice odmaknil od hladnega kamna. Žarek svetlobe je nemo migetal v zraku. Sledil mu je.
Komentiraj