Bojda je zelo pomembno „Kdo sem“.

Kot marketinški tekstopisec vem, da so te podstrani (O nas, O podjetju ipd.) zelo obiskane. In zato sem ta trenutek pod pritiskom.

V naslednjih odstavkih naj bi izpadel zanimiv, zabaven in po možnosti kredibilen.

Dobro je, da se malo pohvalim, ampak ne preveč. Nihče ne mara samohvale.

Dobro je izpasti všečen. To imajo ljudje radi. Ampak vseeno priznati kako napako, saj si vendar človek.

Mimogrede bi ti naj še sporočil kakšno korist, ki jo boš imel od te strani. Ljudje vedno nekaj hočejo. Paziti je treba tudi, da nisi predolg. Hm, slab začetek torej.

Predvsem pa je treba biti… avtentičen! Biti to kar si. In vse prej našteto.

Jeb*mti.

Okej, kdo sem?

Na svet sem zmagoslavno privekal 1991. Bil sem najdebelejši dojenček v mariborski porodnišnici in še danes se dobro spomnim veličastnega občutka, ko si kar takoj v nečem najboljši.

Tam pri petih, šestih sem začel na veliko brati. Najraje sem imel pogumne raziskovalce, ki so med svojimi dogodivščinami junaško umrli. Hkrati sem si v spomin pridno tlačil dejstva iz enciklopedij in Guinessove knjige rekordov. Zelo rad sem jih delil z odraslimi, ki so tiho trpeli ob neskončnem plazu „zanimivosti“. Ah, privilegiji otroka. Korenine bloga verjetno segajo v to obdobje.

Naslednjo kopico let sem eksperimentiral, raziskoval, pisal, se zaljubil, se opekel in vse ostale običajne najstniške zadeve.

Po faksu sem slabo leto delal v tobačni industriji. Opa, hudobno!

Nikoli nisem kadil, a sem se vseeno znašel oblečen v Marlboro kavboja pred Ladom Bizovičarjem. Mimogrede je užalil mojo moškost, medtem ko je stal na pručki. Zlati časi.

Nato sem s punco Tino leto dni pohajkoval po svetu in opravil še nekaj daljših potepanj. Zdaj imam licenco razgledanega svetovljana. Ka pa, če ti zaupam, da sem na Japonskem pojedel konkreten kos surovega telečjega srca? Barbar! Upam, da sva lahko vseeno prijatelja.

Kot podkupnino in nagrado, da si prebral tako daleč ti poklanjam priročnik: KAKO POTOVATI POCENI, A ZELO BOGATO

Tudi ta zapis nastaja na Novi Zelandiji. Če globoko vdihneš, boš začutil njegov eksotični pridih.

Nekje po poti sem postal tekstopisec oz copy. Če te zanima, kaj to sploh je ali pa morda rabiš moje usluge (kako brezsramno se prodajam), te vabim na svojo rahlo zaprašeno spletno stran.

Ljubim hrano – tisto za brbončice in tisto za možgane. Ta nasiti mojo radovednost, ki še vedno ni usahnila.

Zato tudi ta blog. Zdi se mi, da vsake toliko odkrijem ali preizkusim kaj, kar je vredno deliti. Upam, da bom vsaj malo nasitil tudi tvojo radovednost.

Bodi dovolj. Če te zanima karkoli več, sem ti na voljo na malce nižje.

Uživaj,
Jan

PS: Verjetno si opazila, da te naslavljam v moškem spolu. Nisem seksist. Res ne. V teh časih je to čisto preveč nevarno.

V moškem spolu pišem, ker te nočem vikat in ker slovenščina ne pozna nevtralnega spola. Zatorej nisem seksist jaz, seksistična je slovenščina.