Se tudi tebi zdi, da smo postali obsedeni s humorjem? Vsak se trudi biti tako ali drugače smešen. Nima veze kje. Med prijatelji, na družbenih omrežjih, v komentarjih na rtvslo.si, v oglasih, v medijih, povsod.
Humor in smisel zanj je pri vrhu lestvice modernih idealov. Navsezadnje je zraven videza postal paritveni atribut št. 1. Kaj more imeti fant? Kaj punca? Smisel za humor, pravi vsak spletni profil.
Ampak… kaj to sploh pomeni?! To je tako široko, kot če bi napisal „rad/a mora jesti, rad/a mora imeti glasbo“. Pod smislom za humor se išče nekdo, ki bo nasmejala MENE in se bo smejal MENI. Ker to, da se jaz zabavam, je danes sila pomembno.
Tekom zgodovine je humor predstavljal premor od vsakdanjih tegob. Imel je svoj čas in prostor. Danes je postal glavni način komunikacije. Ne samo komunikacije, tudi izražanja osebnosti. Včasih si bil punker ali rocker, danes si sarkastično kul, ironično hipsterski, šokantno temačen, geekovsko čudaški in svoj način mišljenja izražaš skozi smisel za humor.
Danes ves čas prežimo na priložnost, da nasmejimo druge. Krasno in zelo altruistično, kajne? Ok, včasih se pošalimo kar tako, a pogosteje želimo potrditev, ki jo dobimo s smehom – „Kako sem duhovit, prebrisan, dober“. Zbijanje šal in merjenja odziva, bodisi v živo ali po številu reakcij na spletu, je postala mentalna tekma.
Tudi sam sem kriv čisto vsega napisanega. A nedavno sem se vseeno vprašal, če nismo morda šli čisto malo predaleč. Daleč od tega, da mi gre humor na živce. Ampak… mora biti res čisto vse smešno? Ima vladavina humorja kakšne posledice?
Prvo posledico sem opazil že pri Googlanju. Nič o obsedenosti s humorjem, zgolj napotki, kako biti smešen. A vendar sem se po trnovi poti in litrih znoja prikopal do dovolj informacij, da lahko raziščeva kako vseprisotnost humorja vpliva na družbo in posameznike ter kako je do tega prišlo.
Ekstremno kratka zgodovina in teorija humorja
Humor tekom zgodovine ni bil priljubljen med veljaki. V antiki so kljub komedijam nad njim vihali nosove. Teorija, ki je nastala v času Platona in Aristotela, je humor videla kot izraz občutka superiornosti. Humor naj bi bil orodje prezira in zaničevanja.
Verjetno ne boš presenečen, da malce kasneje tudi cerkev ni bila privrženka humorja. Življenje na svetu ne sme biti pretirano zabavno in nasmejano, za to imamo vendar nebesa. Humor in z njim povezana zabava sta bila zato veliko bolj omejena.
Sva že prilezla do časov Freuda in nove teorije humorja (ki je originalno Spencerjeva) – humor in smeh sta sprostitev nabrane energije in napetosti. Freud kot Freud je poudaril, da gre predvsem za potlačeno agresijo in seksualnost. Ta teorija je skladna s tem, da ob smehu čutimo sprostitev in razbremenitev ter da tabu teme sprožijo močnejšo reakcijo (ali pa so jo, vsaj v preteklosti).
Humor je tokrat pojasnjen kot reakcija, obrambni mehanizem in ni neposredno povezan z ničemer smešnim. To razloži tisti nervozni smeh, ki malce sprosti neprijetno situacijo.
Obvezna Freud šala.
Tok zgodovine gre naprej, svet v 20. stoletju pa postaja občutno bolj liberalen, filmske komedije zaslovijo, humor je vedno širše sprejet, a njegova oblika ni še niti blizu današnji. Sredi stoletja se pojavi Lenny Bruce, ikona najzgodnejšega obdobja standup-a, ki na neki točki konča v zaporu, ker javno reče „Cocksucker“. Danes ob podobnih besedah še babice ne trznejo več.
Nato se zgodi porast sitcom-ov (komičnih seriji), stand up komikov, pogovornih oddaj, ki se trudijo biti zabavne itd. Popularnost in priljubljenost humorja rasteta. Humor se uporablja za izraz javnega nestrinjanja in posmehovanja avtoriteti. Omogoča, da se pove resnica tistim na oblasti.
A največji preskok se zgodi z internetom in seveda družbenimi omrežji – sploh Twitterjem.
Splet postane stroj za šale. Na Twitterju naj bi jih povprečen uporabnik videl 50 na minuto. Količina šal v komičnih serijah se napram serijam izpred 40 let potroji. Zaradi tempa šaljenja, so šale vedno bolj na meji, vedno bolj tabu, vedno bolj nenavadne.
Včasih so ljudje doživljaji smešne trenutke svojega življenja, življenja nekaterih prijateljev in videli kakšno smešno igro. Danes smo priklopljeni na tok milijonov življenj, kjer ne vidimo nič druga kot zabavne izseke in izjave.
Tretja teorija humorja na tej točki zasije v polnem sijaju. Teorija neujemanja pravi, da je smešno nekaj čim bolj nenavadnega in nepričakovanega. Nekaj kar preseka naše ustaljene mentalne vzorce. To teorijo oz. vrsto humorja na spletu peljemo do skrajnosti.
Nobena teorija ni povsem pravilna ali napačna. Vsaka razloži delček humorja, a niti vse tri skupaj niso dovolj za razlago nekaterih novih fenomenov.
Kaj se začne dogajati, ko ima vsak svoje občinstvo?
Na spletu ima vsak svoje občinstvo. Spletni „komiki“ tekmujejo čigava šala bo najbolj uspešna in požela največji odziv. Iskanje pozornosti in lajkov je močnejše od kakršnihkoli tabujev. Ko nekdo umre, si lahko prepričan, da tisoči brskajo po njegovem življenjepisu v lovu za najbolj sočno šalo.
Odziv na ekplozijo v Machester Areni, kjer je na koncertu Ariane Grande umrlo 22 ljudi.
Ogromen del današnjega humorja je ironičen, nesmiseln in negativno nastrojen. Pogosto ga nekdo brez znanja s spleta sploh ne more razumeti (poskusi pojasniti meme kakšnemu starejšemu občanu).
Dejstvo je, da se je lažje pošaliti na negativen način kot na pozitiven. Kritike, črn humor, sarkazem in šokantne izjave so kul in drzne. Nedolžna šala mora biti res dobra, da se ji bodo ljudje smejali.
Ostre opazke so lahko zabavne, a če velik del družbe na svet neprestano gleda skozi zabavno-temačna očala, to nedvomno vpliva na nas.
Poglejva primer stand-up komika Tosha. Na svojem nastopu je povedal šalo o tem, kako bi naj posilili njegovo sestro in vse skupaj zapakiral v zabavno izkušnjo. Oglasila se je ena izmed gledalk, ki je rekla, da to ni ok (vem, vem, na standupu bodi tiho in ne moti šal). Tosh se je odzval s sledečim vprašanjem publiki:
“Wouldn’t it be funny if that girl got raped by, like, five guys right now? Like right now? What if a bunch of guys just raped her?”
Nastal je mini škandal. Tosh je seveda rekel, da se je le šalil. Veliko komikov mu je stopilo v bran, češ da je pri komediji dovoljeno vse in ne smemo omejevati izražanja komika. Sam sem pristaš črnega humorja, ampak ali lahko to izjavo sploh označimo kot šalo? Je lahko to, da neznanki rečeš, ali ne bi bilo zabavno, če bi jo zdaj skupinsko posilili, resnično smešno?
Svoboda komedije mora obstajati. A težava nastane, ker bo čisto vsak rekel, da tega v resnici ni mislil in da je dobrega srca. Zato lahko v šali reče kar želi. To so nedavno izkoristili neonacisti za širjenje nestrpnosti in prezident Donald v volilni tekmi.
Posledice takšnega mišljenja in naše obsedenosti s humorjem so danes vidne povsod. Poglejva naprej njihov vpliv na družbo in nato še na posameznika.
Ko se še cerkev in CIA trudita biti smešni
Začniva na področju, kjer je največ nezaželenega humorja – oglaševanje. Marketinški guru David Ogilvy je v svoji knjigi leta 1963 zapisal, da naj bodo oglasi resni in naj se ne poslužujejo humorja, ker ta ni učinkovit. Kaj se je torej zgodilo?
Na trgu, zasičenem s podobnimi izdelki, so oglaševalci odkrili, da ljudje radi gledajo smešne vsebine in da te pritegnejo pozornost. Prišel je splet in naenkrat je obstajala možnost, da nek oglas BREZPLAČNO vidi na milijone ljudi, če je le dovolj zabaven. To je recimo uspelo Old Spicu s tem oglasom. Tak učinek je postal cilj oglaševalcev in humor je pri tem igral ključno vlogo.
Zaradi naše obsedenosti s humorjem nas vsak dan bombardirajo s stotinami oglasov, ki se trudijo biti zabavni. Problematično je, ker se na tak način oglašuje vse – od zavarovanja do mrtvašnic. Kaj ti to že od malega sporoča? Da resnih tem več ni. O vsem se lahko šalimo, tudi ko govorimo o pomembni življenjski odločitvi ali življenjskem zavarovanju.
Verjetno poznaš SuperBowl – finale ameriške NFL lige, ki je hkrati tudi tekmovanje, kateri večmilijonski oglas bo najbolj zabaven. Leta 2015 si je podjetje Nationwide drznilo ubrati drugačno pot in opozoriti na nesreče, ki so najpogostejši vzrok smrti otrok. Oglas je peljal do strani, ki je ozaveščala o tej težavi in ni ničesar prodajal.
Gledalci so bili ogorčeni. Kako si jih nekdo drzne zmotiti z depresivnim oglasom?! Poleg zgražanja so bila reakcija kakopak ironični memi s fantkom iz oglasa. Nekaj mesecev kasneje je dolgoletni marketinški direktor Nationwidea odstopil. Očitno je resnost postala oglaševalski tabu.
Kako močen vpliv ima humor kaže tudi cerkev. Stoletja je bila glavna nasprotnica humorja, a danes ji ne preostane drugega, kot da gre v korak s časom in vernike k maši vabi z udarnimi enovrstičnicami.
Ajjjj…
Bojda dobijo župniki celo priročnike, kako celotno versko izkušnjo narediti bolj zabavno. Nekatere maše naj bi tako zgledale skoraj že kot standup komedije.
„Kaj pa je s tem narobe, Jan? Si glučajno zatežen zagovornik resne religije? Bi rad, da takoj zapustim tvojo stran?“
Samo mirno. Nisem podpornik dolgočasne cerkve. Ali cerkve. Samo pokazati želim, do kod segajo lovke humorja.
Še en tak primer je CIA. Ja, tista ameriška. Ko se je leta 2014 udejanjila na Twitterju, je to prvi čivk agencije:
Oh, kako zabavna je ta naša CIA, ki se zna pošaliti na svoj račun. Kako ljudska je.
Zdaj vidiva, da je humor povsod in prideva do njegove najpomembnejšega vpliva na družbo.
Vodenje držav je resna stvar… ali pač?
Ojoj. Politika. Prosim, ne pobegni. Morava jo obdelati. Obljubim, da je zanimivo.
Verjetno se lahko strinjava, da ima politika precejšen vpliv na razvoj in vodenje držav ter sveta nasploh.
Vpliv humorja na politiko je izredno pomemben in zadnje čase tudi izredno velik. Njegove moči se politiki še kako zavedajo. Včasih so se ga bali, danes ga izkoriščajo.
Skočiva v 1980-ta. Veliko Britanijo vodi konzervativka Margaret Thatcher. Tako zvana Železna Lady. Verjetno v ožjem izboru za najmanj zabavno osebo kadarkoli. A kaj stori, ko ji začne padati popularnost? Napiše in posname skeč, ki ga prej 23x zvadi. To je bil nepredstavljivo izjemen dogodek.
Leta 1988 ima obetaven guverner Bill Clinton pomemben govor na demokratski konvenciji. Govor je totalna katastrofa, mediji mesarijo ubogega Billa in njegova kariera je na kocki. Še dobro, da mu prijateljica svetuje, naj se pojavi na pogovorni oddaji. Tam skupaj z bendom skesano zaigra na saksofon in nenadoma spremeni svojo javno podobo, saj politiki tega pač ne počnejo. Ameriški mediji so to oklicali za najhitrejši preobrat javnega mnenja v zgodovini. Štiri leta kasneje Clinton velik del svoje predsedniške kampanje preživi na pogovornih oddajah, se šali z voditelji in kot najbolj kul kandidat zmaga.
Tudi Obama je blestel na pogovornih oddajah in stresal spoštljive šale iz rokava. Ko je predstavljal Obamacare (zakon o zdravstvu), se je pojavil na Youtube oddaji Between Two Ferns. Vodi jo igralec Zach Galifianakis (verjetno poznaš iz filma Hangover), humor vsebuje precej nenavadnega žaljenja, strmenja in neprijetne tišine. Obama zadevo izpelje briljantno, oddaja je izredno gledana in ima tako pozitiven vpliv na podporo Obamacare, da ta poskok v njegovem štabu poimenujejo „Galifianakis bump“.
Brez skrbi, ne bomo pozabil na princa Instagrama. Tudi naš Borči pozna moč humorja. Njegov Instagram je genialen, njegova raznorazna ljudska dela skupaj s komentarji nadvse zabavna in ker „ni škodljiv“ ga bomo z veseljem spet izvolili. Vsaj nasmeji nas, od ostalih nimamo nič, je tako?
Borut se ne boji NIČESAR.
Humor ie izjemno učinkovito orodje za manipulacijo mnenja ljudstva. Ampak kaj je s tem narobe? Ni boljše imeti na oblasti nekoga s smislom za humor, kot pa resnega zadrteža?
Če je nekdo sposoben in zabaven je vse ok. A kaj, ko zadnje čase tisti zabavni začenjajo premagovati tiste sposobne.
Čas je, da se dotakneva mojstrovine modernega ironičnega humorja – izvolitev Donalda.
Donald – dvorni norec, božanstvo in na koncu… predsednik
Vseprisotnost humorja bi znala biti eden izmed glavnih razlogov, da je Donald danes predsednik. Zakaj?
Kakšna je bila reakcija, ko je kandidiral? Uh, to bo pa zabavno.
Nihče ga ni jemal resno. Njegovo kandidaturo so vsi jemali ironično in marsikdo jo je v tem smislu celo podprl. Zabavne oddaje v ZDA so si mele roke. To je bilo točno to, kar si je občinstvo želelo v dolgi predsedniški tekmi.
Trump je že od začetka imel najbolj divje izjave. Te so nas zabavale in zato imele neverjeten doseg ter bile prisotne povsod. Govoril je o prepovedi muslimanov, gradnji zidu, uzakonitvi mučenja, neobstoju podnebnih sprememb itd. Kdorkoli drug bi to izjavil, bi se ga raztrgalo. A tu si se pač nasmejal, ker Trump je pač Trump. Govori bedarije, nič novega, itak nima možnosti.
Satirične oddaje so se neprestano norčevale iz Trumpa. S 1001 šalo so skušale prikazati kakšne bedarije govori. A glej ga zlomka, Donaldova podpora je rasla in rasla. Marsikdo ga je še naprej ironično podpiral, ker je bilo pač zabavno opazovati, kaj se lahko zgodi. Itak ne bo zmagal, ne?
Trump se je pojavil tudi kot gost precej pogovornih oddaj. A tudi v času, ko je bilo jasno, da njegova kandidatura ni hec, se z njim ni preveč kritično debatiralo. Namesto tega ga je Jimmy Fallon raje igrivo zlasal, Saturday Night Live pa ga je prosil, da vodi njihov komični šov. Namerno ali nenamerno je to sporočalo, da tak kandidat pa že ne more biti nevaren.
Malo ga pocartaš pa se že smeji. Le kako bi lahko bil komu nevaren?
Trumpova retorika je bil na tako ekstremnem nivoju, da je za nevtralnega volilca izpadel neresno (bil je preprosto preveč absurden) in se ga tudi zato ni jemalo kot pravo grožnjo.
Hkrati je bil Donald idealen kandidat za ironičen in nesmiseln humor, ki kaže sredinca ustaljenim normam. Na spletu je bilo nešteto memov podpore, neumnih šal in zabavnih objav, ki so ga povzdigovale v boga in cesarja. Na drugi strani je bila Hilary idealna protikandidatka. Krvoločna, antipatična, niti malo ljudska in totalno nezabavna. Tudi o njej so se pojavljale šale, ki so seveda šle v obratno smer.
In Voila, tako smo dobili največji resničnostni šov na planetu.
Pri vsem skupaj je ironično, da je njegova izvolitev dobra za biznis oddaj, ki so ga kritizirale, se norčevale in mu nasprotovale.
Njegova izvolitev kaže tudi na neučinkovitost satire. Ta naj bi sicer nastavila ogledalo družbi, a kaj ko v njem vsak vidi kar želi. V ZDA so analizirali vpliv bivše oddaje Stephena Colberta (sedaj vodi znameniti Late Night show), katera je bila izjemno priljubljena in vplivna. Colbert v njej igra republikanca, ki se pretirano in sarkastično norčuje iz vsega demokratskega.
Demokrati (levičarji) se smejijo, ker vedo da gre za satiro in vidijo izjave kot absurdne. Republikanci sicer vedo, da gre za komedijo, a oddaje ne dojemajo kot satire. Vidijo jo kot norčevanje iz njim smešnih demokratskih stališč. Satira očitno ni dovolj jasna, da bi jo vsi dojemali enako in le ojača že obstoječa stališča. Njeno neučinkovitost spreminjanja mnenja so priznali tudi sami komiki.
Kaj se zaradi obsedenosti s humorjem dogaja z navadnimi smrtniki?
Kako pa vseprisoten humor vpliva na vsakega izmed nas?
Humor je postal šum v ozadju naših življenj. Nekatere šale izstopajo, večina pa se izgubi med tisočimi drugimi poizkusi. Mislil bi si, da se zaradi količine šal skoraj moramo več smejati. Pa se res?
Humorja smo tako vajeni, da se zares nasmejimo le redkim izjemam. Pri ostalih s kimljajem ali nasmeškom damo vedeti, da šalo odobravamo. Videli smo dovolj, da smo vsi lahko kritiki.
Zaradi zasičenosti s humorjem je treba iti vedno dlje, da „komik“ prejme pozornost, ki jo želi. Tako kot alkohol in droge tudi humor spreminjamo in koncentriramo v vedno močnejšo in udarnejšo obliko. Tudi v tem primeru to verjetno ni super ideja.
Vzpona ironičnega humorja ni težko opaziti. Živimo v zlati dobi sarkastičnih in zajedljivih opazk. Tudi pri sebi vidim, da je to postal moj primaren odziv na razne probleme in pojave. Tak humor je že vrsto let kul. Pokaže nonšalantnost, ostali ne vedo, kaj si v resnici misliš in če je opazka še posebej ostra, pokaže kako brihten si.
Ampak nato začneš tako živeti in vse dojemati veliko bolj ironično kot sicer.
Si kdaj opazil, kako v svoji glavi sarkastično komentiraš stvari? Pogosto pomisliš na kak scenarij, ki bi bil zabaven v zelo črni komediji? Jaz vsekakor. Tudi če veš, da se šališ, to sčasoma vpliva na tvoje dojemanje sveta.
Pomembna lastnost prevladujočega ciničnega humorja je resigniranost oz. vdanost v usodo. O svetovnih težavah se s prijatelji le šalimo in skozi šale ugotovimo, da itak ne moremo ukrepati. Če večina zahodne družbe tako razmišlja, imamo problem.
Tak humor vpliva tudi na empatijo. Namesto, da bi bili empatični, se smejimo. Klinične raziskave so pokazale, da smo tisti, ki uživamo v črnem in sarkastičnem humorju, manj dojemljivi na občutljivost ostalih. Ponosni smo na svojo toleranco na takšne šale in zato v situacijah, kjer je potrebna empatija, težje pokažemo človeško toplino.
Še več, prvi impulz marsikoga v takšni situaciji (na primer poškodba) je šala ali opazka. Ne na glas, ampak v mislih. Če nekdo joče in bi ga bilo potrebno potolažiti, je to za marsikoga nekaj najbolj neprijetnega, saj ne vemo, kaj bi. Čisto preveč izkazovanja čustev za tiste, ki živimo za fasado ironičnih opazk.
Si opazil, da imamo s prijatelji nasploh vedno manj resnih pogovorov? Manj razpravljamo o težavah, manjkrat podamo premišljeno in konstruktivno mnenje, manjkrat se globlje pogovarjamo o naših življenjih. Večina pogovorov se spremeni v izmenjevanje šal in opazk, ki skrbijo za neprestan smeh. Saj to je vendar prijateljstvo, da se skupaj zabavaš in smejiš.
To ni presenetljivo, saj je zbijanje šal in ironično opažanje dandanes veliko lažje kot pogovor, kjer si ranljiv – bodisi zaradi svojega iskrenega mnenja ali zaradi dejanskih težav in čustev, ki jih izraziš.
Kam vse to vodi? Kje se konča?
Kaj pa če…
Se humor lahko še bolj razširi? Bo postal še bolj absurden, kompleksen in ironičen? Bomo prebirali in slišali še več šal? Bodo naenkrat majhne šale v zakonodaji, na sodišču, v navodilih za pralni stroj? Bomo živeli kot v filmu Idiocracy?
Ali pa je humor naš obrambni mehanizem, ker vidimo, kam gre ta svet? Vse je višje, hitrejše, močnejše in bolj intenzivno. Veliko je težav, na katere se nam zdi, da nimamo vpliva. Lahko se pa vsaj smejimo.
Ne kaže, da se humor umika iz področij, ki jih je dosegel v zadnjih letih. Torej, kaj lahko storimo?
Niti slučajno se ne nehajmo šaliti in zabavati.
A dajmo se včasih malo brzdati. Če verjameš v nekaj, lahko to poveš in utemeljiš, namesto da sarkastično podpreš nasprotno mnenje. Namesto komičnih vsebin, lahko prebereš kak resen raziskovalni članek ali pogledaš kak dokumentarec. Lahko si vzameš odmor od družbenih omrežij, da si možgani vsaj malo spočijejo od bombardiranja s (slabimi) šalami. Morda pojdi vmes v naravo, ki na srečo ni kar naenkrat postala smešna in ironična.
Namesto, da neprestano iščemo priložnosti za šalo, zbrano poslušajmo. Imejmo tu in tam resen pogovor brez ostrih opazk. Tudi če ni o pomembnih temah.
In morda lahko tu in tam povemo, kaj čutimo in kaj nam leži na duši. Direktno, iskreno, brez ironije. Vem, da je težko, a verjamem, da je vredno. Brez skrbi, šale bodo počakale.
Viri
https://www.goodreads.com/book/show/36373629-planet-funny
https://www.artofmanliness.com/articles/ken-jennings-interview-planet-funny/
https://www.democracynow.org/resources/63/263/The_Irony_of_Satire.pdf
Komentiraj