Kaj ve o sumu povprečen zahodnjak?
Dva ogromna debela nagca v nekakšnih tangicah skušata drug drugega izrinit iz ringa. Precej zabavno in pogojno zanimivo.
A sumil sem, da je sumo skriva več od tega. Vem, vem, pravi Sherlock. Nadel sem si detektivsko čepico in razgrnil tančico skrivnost (beri: odprl Google).
Odkril sem nek samosvoj svet, ki je starejši od vseh evropskih športov, tako povezan s tradicijo, da ustvarja božanstva in hkrati izjemno brutalen.
Pridi, stopiva v dohyo in zaplešiva z yokozuno.
Hitra zgodovina: Od jošk do velikih turnirjev
Sumo je tako star, da je bil Buda prvi prvak! Ok, to ni res. Dejansko pa obstajajo miti, ki ga povezujejo z združitvijo japonskega naroda in izvorom cesarske rodbine. Vanje se ne bova poglabljala.
Resnična starost suma je verjetno okrog 1500 let. To sovpada s starostjo šinta (japonske “vere”), kar je smiselno, saj sumo ni le boj, ampak tudi šinto obred v čast kamijem (japonskim božanstvom).
En izmed prvih zapisov o sumu omenja boj v 5. stoletju. K cesarju naj bi prišel aroganten tesar, ki je trdil, da nikoli ne naredi napake. Namesto, da bi cesar človeku pustil v miru opraviti svoje delo, je hitro organiziral dvoboj med razgaljenima borkama. Tesarju seveda ni bilo pomoči. Boj ga je premamil in storil je napako. Cesar mu je dokazal, da laže in ga seveda usmrtil. Nauk zgodbe je… da moraš biti zelo previden, ko se dve ženski v bližini nagi pretepata? Kakorkoli …
Zagotovo zgodovinsko natančna upodobitev suma.
Sumo je bil v različnih obdobjih različno popularen. Sprva so se borci borili predvsem pred cesarjem ali kot del šinto obredov. V obdobju, ko so državo vodili shoguni (japonski vojskovodje), so bili sumo borci običajno samuraji. Borbe so imele manj pravil kot danes in bile nasilnejše, sumo pa je bil tudi način vojaškega trening in reševanja sporov.
Sumo kot profesionalen šport prvič srečamo v 14. stoletju, razcvet pa je doživel v zgodnjem Edo obdobju, ki je trajalo od 1603 do 1868. Pravila se od takrat niso veliko spreminjala, borci pa so hodili na turneje po Japonski in to počnejo še danes, saj se veliki turnirji prirejajo v štirih različnih mestih.
Statistika in uradni rezultati sumo turnirjev segajo vse do druge polovice 18. stoletja. Sumo je tako edini šport, kjer se lahko primerja borce oz. športnike v 4 različnih stoletjih.
Tako recimo vemo, da je proti koncu 18. stoletja nasprotnike teroriziral Tanikaze Kanijosuke. Bil je četrti uradni yokozuna oz. veliki sumo prvak. Verjetno veš, da so bili ljudje včasih nižji. No, povprečen Japonec leta 1900 naj bi bil visok 158 cm. Takinaze je živel še dobrih 100 let prej in strašil naokrog s 189 centimetri in 169 kilogrami. Vsaka njegova borba je bila nova lekcija, da življenje pač ni pravično.
Še kip zgleda lačen… zmage.
Do tega, zakaj so sumo borci tako ogromni in debeli, še prideva. Temu ni bilo vedno tako. Večina borcev je bila relativno fit, sploh če je šlo za samuraje. A ti niso bili dovolj zanimivi, zato se je ovekovečilo predvsem ekstremne primere kot je Tanikaze.
Povprečni sumo suhci.
Kakšna so pravila suma in zakaj so borci tako ogromni?
Osnovna pravila suma:
Prvi borec, ki se dotakne tal s čim drugim kot podplatom, zgubi.
Prvi borec, ki se dotakne tal izven ringa oz. dohya, zgubi.
To je to. Zdaj razumeš sumo. Skoraj.
Seveda so nekatere stvari prepovedane – udarci s pestmi, grabljenje za mednožje, vrat, lase, namerni udarci v oči in še kaj. Bolj zanimivo je, da se ne spodobi veseliti po zmagi ali kazati razočaranje po porazu. Borec oz. rikishi se mora vedno vesti spoštljivo, kar pomeni, da ne kaže čustev.
Sama borba se začne, ko se oba borca dotakneta tal s pestmi. To pomeni, da uvod pogosto traja dlje kot borba sama, saj skušajo nekateri borci znervirati druge, tako da se tal skoraj dotaknejo, a se vmes spet dvignejo, raztegnejo in hodijo po ringu.
3, 2, 1… saj ne.
Nasploh so sumo borbe zelo kratke in običajno trajajo le nekaj sekund. Časovne omejitve ni, a če borba traja 4 minute, se naredi odmor za osvežitev borcev.
Rikishiji so razdeljeni v kategorije glede na njihove rezultate, kategorije glede na težo pa ne obstajajo. Prav to pravilo je poskrbelo, da so borci sčasoma postajali vedno težji in težji, saj je nekoga z 200 kilogrami pač težje premakniti kot nekoga s 75 kilogrami.
Kljub temu so izjemoma uspešni tudi lažji borci, kot je dokazal Čeh Takanoyama Shuntaro (Pavel Bojar), ki se je zgolj z 98 kilogrami leta 2011 povzpel vse do najvišje makuuchi kategorije borcev . Za primerjavo – najtežji borec, ki se je povzpel do makuuchi kategorije je Konishiki, ki je tehtal 285 kilogramov. Najtežji rikishi sploh pa je bil Emmanuel Yarbrough, ki je tehtal kar 400 kilogramov.
Na tem posnetku si lahko ogledaš dvoboj Mainoumija (171 cm, 98 kg) in Konishikija (184 cm, 285 kg). Mainoumi zmaga bitko, a mu Konishiki na koncu zlomi nogo. Mainoumi ob tem komaj trzne. Noro. Še bolj, ker v sumu poškodba ni le poškodba.
Neizprosno življenje rikishijev
Kljub debelosti rikishijev je njihovo življenje izredno naporno in polno pravil ter omejitev, ki sovpadajo z njihovim položajem v sumo hierarhiji. Sumo borci običajno živijo v sumo stables, kar se neposrečeno prevede v hlev za sumoborce, zato dajva raje uporabit besedo komuna. V eni komuni živi do 15 borcev.
Običajen dan sumo borca zgleda nekako tako:
Zbujanje ob 5.00 zjutraj. Trening do 10.30. Zajtrk ob 11.00. Prosti čas do večerje ob 18.00, ki ga večina izkoristi za dremanje in počitek. Torej en trening in dva obroka dnevno. Preprosto. Le da trening traja 5,5 ur na tešče in da v dveh obrokih pojedo 10.000 kalorij. To pomeni, da se pogosto nažirajo do slabosti, sploh ko tega še niso vajeni.
Tipičen sumo obrok – chankonabe, lonec poln dobrih kalorij.
Dan se precej razlikuje glede na starost in uvrstitev borca. Mlajši in nižje uvrščeni borci so zadolženi za vse vsakodnevne opravke, kot so kuhanje, čiščenje in skrb za bolj uspešne borce. Čeprav pripravijo obrok, zadnji dobijo hrano in so tudi zadnji na vrsti za umivanje. Poleg tega so novi borci deležni še stalnega nadlegovanja in nasilja, ki naj bi služilo utrjevanju karakterja. Šampion Hakuho je dejal, da so ga pogosto pretepali do 45 minut in da je v začetku vsak dan jokal. A to naj bi bil le del športa in mladi borci naj bi bili na to pripravljeni. Mja.
Nadebudni borci.
Borci ne smejo voziti avtov in se morajo v javnosti obnašati dostojanstveno. Prav tako morajo nositi tradicionalno nošo in pričesko speto v figo.
Najdi rikishija.
Izjemno pomembna je tudi uvrstitev borca. V sumu poznamo 6 kategorij, ki so še dodatno razdeljene. Vsak borec si želi priti v top 2 kategoriji (makuuchi in juryo). V prvi je prostora le za 42 borcev, med njimi so tudi yokozune (prvaki), v drugi pa zgolj za 28 borcev. Zgolj teh 70 borcev v najvišjih dveh kategorijah ima polno plačo, ostali je nimajo. Le ti so v bistvu pravi, polno plačani profesionalci, če gledamo na šport skozi kapitalistična očala. Še več, le borci v prvih 2 kategorijah se lahko poročijo! Ja, vsi ostali se ne smejo. Ti borci se po poroki lahko odselijo na svoje.
Problem nastane, če poročen borec izpade v tretjo kategorijo. Od njega se namreč pričakuje, da se vrne v sumo komuno. Kdaj lahko nazaduje? Prav vsak turnir, če se slabo odreže ali je poškodovan. Se spomniš našega “mini” borca, ki mu je nasprotnik zlomil nogo? Izpustiti je moral preostanek turnirja in še naslednji turnir. Posledično je padel kategorijo nižje.
V sumu je vsak boj izredno pomemben, saj se napredovanja in nazadovanja dogajajo po čisto vsakem velikem turnirju. Ta se zgodi vsaka 2 meseca in vključuje 15 borb. Razlika med borcem, ki zmaga 8 bojev (več kot pol) ali 7 (manj kot pol), je ogromna, saj slednji pogosto pade kategorijo nižje. Edini, ki ne more nazadovati je yokozuna, a če se večkrat zapored odreže slabo, se pričakuje, da se bo nemudoma upokojil.
Prikaz kategorij, števila borcev v kategoriji in njihove plače.
Glede na ves stres, pritisk in prenažiranje ni čudno, da sumo borci v povprečju živijo 10 let manj od ostalih Japoncev.
Tradicija in hierarhija nad vsem
Zakaj sumo borci živijo na tak način? Ker je sumo šport, ki je verjetno najtesneje povezan s tradicijo in običaji. Ne vem, če še kje drugje obredni del pred vsakim dvobojem traja dlje od same borbe. Ni šans, da obdelava vso ritualno globino suma, zato poglejva le tiste dele, ki so se mi zdeli najzanimivejši.
Najprej se dotakniva sumo ringa oz. dohya. Dohyo je narejen iz zbite gline z bregov reke Arakawa. To se zaradi industrializacije področja počasi spreminja, a stoletja se je vztrajalo pri glini zgolj s tega področja. Celotna glinena konstrukcija je narejena s tradicionalnem orodjem. To pomeni, da ga yobidashiji (tradicionalni delavci na sumo turnirjih) postavijo in utrdijo z orodjem kot je najbližje na sliki.
Vsa ta glina je steptana s temi deskicami.
Ni čudno, da se dohyo postavlja 3 dni. Krog v ringu je iz vrvi, ki je spletena iz riževih bal in je posvetilo rižu kot enemu izmed 5 življenjskih zrn. Nad dohyem visi 6 tonska streha z ogromno šinto simbolike in božanstvi na vsakem od štirih vogalov. Sumo se je včasih odvijal v paviljonu, a ker to ni praktično za gledalce, streha sedaj visi v zraku. Upajva, da nikdar ne pade na dohyo.
Yodibashiji so prav tako ravzrščeni v strogo hierarhijo in to med drugim določa katere borce lahko napovejo. Ne more kar vsak napovedati prihoda yokozune. Če res dobro zakličejo ime določenega borca, gledalci občasno skandirajo ime yodibashija in s tem prepoznajo njegovo vlogo. Poleg napovedovanja skrbijo, da turnir poteka gladko, pometajo dohyo in še kaj.
Kartice znamenitih yobidashijev iz leta 97 se dajo kupiti na eBayu. Super darilo!
Kaj pa sodniki oz. gyojiji? Seveda so tudi oni globoko v morju tradicije in skrbno razporejeni po hierarhični lestvici. Najprej prevzamejo svoje sodniško ime od ene izmed dveh tradicionalnih sodniških družin – Kimura ali Shikimori. Nato postopoma napredujejo po sodniški lestvici. Od njihove izbrane družine in ranga je odvisno, kako bodo oblečeni, kako bodo držali pahljačo, ki jo uporabljajo med sojenjem, kakšne cofke bo imela pahljača, kako bodo obuti (ali celo bosi, če so nizko rangirani) in katere dvoboje lahko sodijo.
Gyojiji opazujejo tudi priprave na borbo, skrbijo, da so vsi rituali pravilno izvedeni, pišejo table z dnevnimi boji in z borci komunicirajo pred in med borbo. Za napredovanje po sodniški lestvici so zato pomembne razne veščine – med njimi tudi kaligrafija in odmevnost glasu. Bojda se morajo sodniki za zapisovanje uradnih tabel šolati 10 let v posebni vrsti kaligrafije. Če misliš, da bolj japonsko ne gre, pazi to.
Najvišje rangiran sodnik ima med boji opasan kratek meč. Zakaj? Da pokaže, da je v primeru slabe razsodbe oz. napake (dodatni sodniki ob ringu ga namreč lahko izzovejo) pripravljen storiti seppuku – obredni samomor. Evo, bolj japonsko pa res ne gre. In ne, nisem zasledil primera, da bi se kateri izmed teh top sodnikov po borbi ubil.
Gyojiji so običajno nadvse fabulozni.
Gyojiji niso le sodniki, ampak služijo tudi kot predstavniki šinta. Pred vsako borbo je namreč nekaj minut posvečenih ritualom. Borca z metanjem soli iz ringa preženeta zle duhove, z grgranjem vode iz posebnih skodelic se spiritualno očistita, yokozuna, če se bori, izvede svoj posebni obredni ples in še kaj.
Prav nobena stvar v sumu ni naključna in skoraj vse je povezano s šintom – od materialov za ring in izrezkov na strehi, ki visi nad ringom do izvezenih pasov in predpasnikov borcev. Povezava gre celo tako daleč, da yokozuna s prejetjem tega elitnega naziva v šintu postane shintai oz. utelešenje kamija, enega izmed božanstev. Ja, sumo prvaki postanejo neke vrste polbogovi.
Celo sumo pričeske, chonmage, so stvar simbolike in tradicije. Oblikujejo jih posebej zanje specializirani frizerji tokoyame, ki bojda vadijo 10 let, preden se lahko lotijo las boljših borcev. Ko se rikishi upkoji, je osredni del ceremonije rezanje njegovega chonmage “čopa”. Vsak od pomembnih ljudi v njegovem življenju naredi rez, zadnji rez pa pripade njegovemu trenerju.
Nov hipsterski hit?
Se bo sumo izkopal iz krize?
Sumo je trenutno v krizi, kar ni presenetljivo. Vse naštete vrednote in običaji so pač težko združljivi z gonjo po zaslužku in svetu, ki je veliko bolj udoben kot včasih. Mladi si ne želijo bivanja v komunah in vseh pravil, ki jih sumo prinese s seboj. Odrekanja je več kot v drugih športih, možnosti za uspeh pa so relativno nizke.
Poleg tega se šport, ki se ima za izjemno čistega, hitro znajde v osrčju raznih škandalov, saj ogromno stvari krši njegov kodeks. Problem so nizki prihodki slabše rangiranih borcev, ki vodijo do prirejanja rezultatov.
Dodaten razlog za upad popularnosti je, da Japonska skoraj 20 let ni imela svojega yokozune, ampak so ta naziv prejemali predvsem mongolski borci, ki niso tako tesno povezani z japonsko kulturo. Eden izmed njih je bil še posebej škandalozen, saj si je drznil proslaviti zmage in zunaj ringa počel stvari, ki se za yokozuno ne spodobijo. Leta 2017 so Japonci končno dobili novega yokozuno, ki pa se je že po slabih 2 letih upokojil zaradi poškodb.
Se bo sumo izvlekel iz trenutne krize? Kdo bi vedel. Moje nadvse strokovno mnenje je, da mu ne kaže dobro, a hkrati dvomim, da bodo Japonci svoj najbolj tradicionalen šport pustili propasti.
Tako, pa sva prišla do konca. To je bila verjetno najbolj naključno izbrana tema do zdaj. Če so ti takšni tekstovni izleti všeč, mi povej. Če bi raje bral o čem drugem, sem vedno odprt za predloge. Do prihodnjič. 😉
Komentiraj