Nemrtvi so strašili po straneh Jokerja v maju 2015.
***
Tišino je razparal zvok razletelega stekla, ki mu je sledil krik receptorke. Herman se je škripavo dvignil iz naslonjača in pogledal skozi okno. Pokvečene postave so se zibale proti domu za starejše občane in ena izmed njih je lenobno segla po gospe Rožnik, ki je sedela na klopi. Pogostila se je z njenim goltancem in jo pustila sesedeno v mlaki krvi.
»Pa so prišli tudi sem,« je mirno pomislil Herman. Na zombijevsko invazijo je bil že vrsto let dodobra pripravljen.
Izpod blazine na fotelju je potegnil zloščenega Lugerja in vanj vstavil naboje. Položil ga je na mizo poleg sprehajalne palice, v kateri se je skrivalo rezilo. Kljub starosti ni nameraval biti lahek plen lačnim nemrtvežem. Iz vrečke v hladilniku je skrbno vzel še najpomembnejši kos opreme – posrano plenico. Vedel je, da bo zlesti v to žmohtno mezgo skrajno neprijetno, a še kako potrebno.
Herman je po televiziji namreč opazil, da stvori ne napadajo tistih, ki imajo polne hlače – cmerajočih dojenčkov, tresočih starčkov in svežih trupel.
So morda prepoznali nepokvarjena in neškodljiva bitja, ki niso bila sposobna nadzirati niti lastnih črev? So bili zmožni usmiljenja do vseh, ki pokažejo strah v najbolj primarni obliki? So bili bolj milostni od ljudi?
Na koncu je sklenil, da verjetno celo njim fekalije preprosto smrdijo. Počasi je odprl vrata in pomolil nos na hodnik.
»Zrak je čist,« je pomislil in se pri sebi zahahljal, »no, skoraj.«
Stanovalci doma so bili zaprti po sobah, prestrašeni zaradi krikov ali pregluhi, da bi jih sploh slišali. Krenil je proti dvigalu, ki ga bo spustilo do nadstropja njegove simpatije in edinega prijatelja, ko je izza ovinka prikrevsal prvi kadaver. Lugerja je uperil proti njegovi glavi in čakal. Nemrtvi poslovnež je odšepal mimo starca, kot da le-ta ne obstaja. Lenobno pa ga je ošinil šele, ko ga je Herman zbodel z rezilom.
»Hah, moja teorija drži! Očitno se niti oni več ne zmenijo za nas,« je veselo ugotovil, ko je stvor prepičil skozi škilavo oko. Če ne bi bil star 86, bi rekel, da je bilo skoraj prelahko.
Vse več nemrtvih je gomazelo po hodniku in Herman se je za trenutek vprašal, ali jih bo uspel ločiti od prebivalcev doma, saj mu vid ni več služil tako kot včasih. Nenadoma je zaslišal ropot vrat za seboj in na hodnik je vpadel Jože v partizanski uniformi ter z vilico v roki.
»Nemci so tu! Vsi ven! Hej, brigade…« je uspel zatuliti, preden so se zgrnili nadenj kakor jata požrešnih piranij.
Ah ja, Jože je vedno razlagal, kako neustrašen je in to, združeno z demenco, nikakor ni dobra kombinacija. No, je pa vsaj končal v spopadu, po katerem je zadnja leta tako hrepenel.
Končno se je uspel prebiti do dvigala. Po vsem izmikanju je bil zadihan in stvori so mu šli že prekleto na živce. Lahko bi jih sicer postrelil, a mu gorenjska kri ni dala, da bi trošil dragocene starinske naboje.
*
Prišel je v pritličje in sredi črepinj v avli zagledal razkrečeno truplo Lize, čistunke, ki bi itak raje umrla kot nadela posrano plenico.
Obšel je razbito steklo in postopajoče zombije ter prišel v stanovanjski hodnik. Videl je, kako eden izmed gnusov ravno odpira vrata sobe njegovega kamerada Ivana. Pohitel je kolikor so mu dopuščale jamrajoče kosti, vstopil in v fotelju zagledal Ivana v katerega so butali valovi hrupa iz televizije. Seveda je bil obrnjen s hrbtom proti vhodu in vsiljivca ni slišal.
»IVAN!«, je zakričal Herman.
»Ka.. AAA!« je zakričal Ivan, ko se je obrnil.
»BANG,« je zadonel Luger in izpraznil vsebino betice studa.
»Huu, še znam,« se je namuznil Herman in pogledal prestrašenega tovariša, »si v redu?«
»Ja… Kaj je to?! Kaj se dogaja?! Saj sem vzel svoje tablete, res sem jih!« je vznemirjeno drdral.
»Zombiji so tu. Ni časa za razlago. Poslušaj me, podelaj se v hlače, da boš varen, prav?«
»Sem se ravnokar, ko si počil tega grdavža,« je skrušeno dejal Ivan.
»Odlično! Greva do Marči! Vzemi nož na pultu!« in že ga je povlekel na hodnik.
Vrsta vrat se je vlekla kot kurja čreva. Vijugala sta med ležečimi in hodečimi trupli, katere je Ivan najprej opazoval prestrašeno, nato pa jih zvedavo zbadal s svojim pipcem. Kot deček, ki drega v mravljišče.
»Ej, Herman, zakaj jih preprosto vseh ne pokončava?«
»Ni časa, saj si videl, da sem k tebi prišel zadnji trenutek. Pa tudi preveč je te golazni za najina leta,« mu je zasoplo zagodrnjal v odgovor.
Skozi odprta vrata sta uzrla mrtvega Milana, ki se je še kot truplo oklepal flaške Donata.
»Eh, kurc, Milana so tudi dobili. Vedno je govoril, da je tako zaprt, da ga bo konec in jaz sem mu vse do zdaj zavidal, da mu nikdar ni ušlo,« je Ivan zmajal z glavo.
»Nimava kaj, hitro naprej,« in podvizala sta se do zadnjih vrat na hodniku. Bila so zaklenjena.
*
»Marči!« je zakričal Herman in močno potrkal. Odziva ni bilo.
»MARČI!« se mu je hrapavo pridružil še Ivan ob tolčenju s pestmi po vratih.
»Vdreti bo treba. Ti si bil pri gasilcih, ti poskusi.«
»Ampak Herman, ti imaš pištolo, jaz pa osteoporozo. Ne bi raje ti?«
»Vedno ta osteoporoza. Kot da si kdaj imel kaj zlomljeno,« je zanergal Herman in ustrelil v ključavnico in nato s sunil v vrata, ki so se javkajoče vdala.
Marči je dremala v svojem fotelju in zgledala nadvse spokojno. Na omarici zraven nje je počival slušni aparat.
Herman jo je ljubeznivo stresel za ramena.
»Kaj… Fuuj!« se je sunkovito prebudila in pričela vihati nos.
»Kaj tako smrdi?! Si se spet posral Ivan?! Tebe bi morali na wc zaklenit! Sram te bodi, da prideš tak na obisk, smrduh!« se je svetniška podoba izpred parih sekund prelevila v kričečo harpijo in si besno nameščala slušni aparat.
Medtem, ko je Ivan osramočeno jecljal, se je Herman zarežal:
»Kako si ognjevita Marči! Ni samo Ivanu ušlo, oba sva se nalašč podelala! Poslušaj zakaj,« je ponosno začel, a bil brž utišan.
»Kaj?! Ti tudi?! Posranca umazana! Takoj ven!« je ogorčeno vpila in ju naganjala s palico.
Herman se je znašel v godlji, saj si je predstavljal junaško rešitev ljubljene, ne pa takšnega zmerjanja in zmešnjave. Tuhtal je, kaj storiti, ko je Ivan skozi vrata nenadoma privlekel enega izmed nemrtvih.
»Marči, zombiji so tu!«
Ženska je huronsko zavreščala, poskočila, se zaletela v steno in panično lovila sapo.
»Jezus, kaj jo hočeš ubit?! Odvleči ga in pokončaj!« mu je ukazal Herman in se posvetil svoji šokirani, a končno utišani, simpatiji.
»Poslušaj, Ivan ima prav, zombiji so tu in ni časa za razlago. Čim prej moramo priti do radio sobe. Moraš se…« nenadoma se je zavedel, da ji bo pravkar dejal, naj se poserje v hlače. Globoko je zavzdihnil.
»Moraš opraviti veliko potrebo v hlače. To je edini način, da te ne napadejo. Verjetno zaradi vonja. Čim prej, tem boljše,« je nelagodno izustil.
Marči je nemo prikimala in se odpravila na stranišče. Očitno jo je pojava nemrtveca šokirala veliko bolj kot njiju. Po opravljeni nalogi se je vrnila z dihalno masko in tovariša sta s srhom spoznala, da usta očitno niso njen najbolj eksploziven del. Brž so se odpravili in obdani z novo zaščitno auro brez težav prikrmarili do oddajne sobe.
*
»Vsi v plenice, takoj! Zombiji so velika nevarnost! Rešite se!« je odmevalo iz zvočnikov po domu.
Oskrbovalki sta se spogledali: »Ana, si pustila radio sobo odklenjeno? Očitno je Herman spet na enem izmed svojih pohodov. Pojdi ponj, jaz pa bom pomirila tiste, ki verjamejo vsaki okrožnici.«
Ana je odšla do oddajne sobe in počasi odprla vrata. Zalil jo je val smradu, a k sreči je tega bila že vajena. V sobi so trije starčki spali na sofi in tekmovali, kdo bo deloval bolj brezbrižno.
»Ko bi le moj mali tako mirno zaspal v polni plenici,« se je nasmehnila.
Nežno je zbudila gospoda Hermana.
»Ana, ste v redu?« je presenečeno dejal in zmedeno zamežikal.
»Vsi smo, gospod Herman, vse ste rešili. Sedaj se lahko mirno vrnete v sobo,« mu je prijazno odvrnila.
»Uf, še dobro. Kaj pa je bilo?« je vprašal med kopicanjem iz sofe.
»Ne veste? Vam bom povedala po poti. Ne pozabite na svojo pištolo,« ga je prijela pod roko in pokazala na igračo na mizi.
»Luger, seveda,« je zamrmral Herman, »povejte mi Ana, kaj je novega po svetu?«
»Zombiji, gospod Herman, zombiji so nas napadli,« se je v mislih namuznila in ga odpeljala novim dogodivščinam naproti.
Komentiraj