Dvigalo se je vozilo po Jokerju v maju 2014.
***
Ding.
Krili vrat sta se drsajoč razprli in Erik je kot vsako jutro stopil v dvigalo ter pritisnil gumb s številko 13. V sivi obleki in z rjavim kovčkom v roki je čakal, da se dvigne do svoje pisarne in novega dne, polnega analize podatkov. Služba še zdaleč ni bila sanjska, niti plača bajna, a lahko bi bilo slabše. Sam si je rad rekel, da je na varni, pozitivni ničli in ta izraz ga je vedno pomiril. Erik sicer ni vedel, kdaj je varnost postala vrednota ambicioznega, živahnega mladeniča, polnega upov in sanj. A kaj hočemo, skrivnostna so pota Gospodova.
Vsako nadstropje je opazoval nalaganje in odlaganje enoličnega ter brezizraznega tovora dvigala. Ni želel opaziti, da je tudi sam postal poslobot, kot v mislih rad poimenoval ostale. Ni opazil, da je ta skovanka žalosten klic na pomoč njegovega kreativnega uma. Ding. Dvanajst. Kot običajno je po tem nadstropju v dvigalu ostal sam.
Vrata so ponovno zdrsnila skupaj in Erik je čakal neobičajno dolgo. Dvigalo je končno zadrhtelo in na zaslončku se je pojavila navzgor obrnjena puščica, a tokrat brez pripadajoče številke. Interval med nadstropji se mu še nikoli ni zdel tako dolg. Očitno je dvigalo poklical nekdo z vrha in je ta ukaz imel prednost. Kako je tudi ne bi, ve se, kje so pomembni ljudje, se je pri sebi nasmehnil Erik. Še dobro, da na delo prihajam nekoliko prej, je pomislil v trenutku, ko se je dvigalo ustavilo.
Skozi vrata so vstopili trije mlajši moški, ki so bili zatopljeni v burno razpravo.
»Si slišal? Mesto glavnega kreativca je baje prosto. Šef naj bi kmalu izbral novega,« je z razburjenim glasom dejal prvi in si ob tem zategoval kravato.
»Kdo pa tega ni slišal? Sigurno bo izbran kdo od zgoraj. Celo nadstropje zase, razgled, lepa plača in ugled. Končno se te upošteva in povsod vedo zate. Sanje, fantje, sanje,« je zavzdihnil drugi in si popravil pobegli koder las.
»Nič, poglejmo, če se že kaj govori o tem, kdo bo ta srečni pizdun. Za prilizovanje ni nikdar prezgodaj,« se je zarežal tretji. Ding, in že jih ni bilo več.
Erik je prvič slišal ljudi iz podjetja tako govoriti o glavnem kreativcu. Vedno do zdaj so se vsi le pritoževali, on pa je moral skrivati svoje mnenje. Bolje zaničevati in biti del družbe, kot samevati zaradi drugačnosti. Opazil je, da se dvigalo ponovno vzpenja. Očitno ga potrebuje nekdo še višje.
Ding. Tokrat je vstopil urejen moški srednjih let. Erik ga je prepoznal iz fotografij. Šef podjetja.
»Živjo, Erik. Ravno tebe sem iskal,« mu je nasmejano ponudil roko.
»Pozdravljeni, gospod Vrhunec,« je v odgovor zadrhtel Erikov glas.
»Poslušaj, zagotovo si slišal, da je mesto glavnega kreativca prosto. Seveda si, kdo pa ni,« se je zahahljal gospod Vrhunec. »Torej, slišal sem, da si delaven in prizemljen ter da si včasih kar prekipeval od domišljije. Šesti čut mi pravi, da si ti tisti pravi in moj šesti čut se ne moti. Brez ovinkarjenja – bi rad postal glavni kreativec?«
Za Erika se je čas ustavil. Ni mogel verjeti, kaj se dogaja. Biti glavni kreativec so bile njegove sanje, vse, k čemur je včasih stremel. Hotel je vprašati gospoda Vrhunca, ali se šali, a si ni drznil.
»S-s-seveda,« je komaj izustil.
»Odlično, potem pa le do vrha, da si ogledaš svoje novo delovno mesto,« ga je lopnil po hrbtu gospod Vrhunec in smejoč stopil skozi vrata stoječega dvigala.
Erik ni pomnil, da bi mu kdaj tako razbijalo srce. Seveda ne, saj vendar še nikoli ni občutil, kako je, če se ti uresničujejo sanje. Skušal se je pomiriti. Ding. Na zaslončku se je s tremi žarečimi črkami izpisala besedica TOP. Prispel je na vrh.
Vrata dvigala so se odprla in Erik je ostrmel. Ta prostor si je tolikokrat predstavljal. Povsod sledovi ustvarjanja, neverjeten razgled in detajli, enaki tistim v njegovih mislih. Šele nato je opazil, da na stolu za mizo sedi moški. Šokirano je obstal.
Zrl je v izboljšano različico sebe.
»Presenečen?« je vprašal njegov dvojnik, se dvignil s stola in zakorakal proti dvigalu.
»Poglej okrog sebe, Erik. Ti je všeč?«
»Vse to sem ustvaril jaz. Jaz, ki sem idealen ti. Osebno izpopolnjen, srečen, uspešen, neverjetno ustvarjalen. Poglej vsa ta priznanja, poglej slike te srečne družine. Misliš, da si sposoben tega?«
Erik je, še vedno šokiran, zamrmral: »Ne vem, pa že. Rad bi bil.«
»Rad bi bil! Saj si lahko, jaz sem vendar ti! Vsaj v mladosti si bil sposoben tega, ali si še vedno, pa veš zgolj sam. Bi lahko pogledal mladega sebe v oči in se mu opogumljajoče nasmehnil, ko bi ti vzneseno razlagal svoje sanje? Sanje, ki jih živim?«
Erik je pogled obrnil proti tlom: »Rad bi. Kaj naj storim?«
»Ne vem, to moraš ugotoviti sam. Jaz sem ti zgolj pokazal, kaj bi lahko bil, ostalo je odvisno od tebe,« je dejala ta poosebitev njegovih želja, preden je z nadvse pomembno kretnjo ošinila svojo drago zapestno uro. »Čas je, da se vrneš.«
Sanjski pogled je izginil za vrati in dvigalo se je začelo spuščati. To bi torej lahko bil on. Ne, to bo on! Ponovno so se prebudile tako dolgo potlačene ambicije in odločnost. Začutil je celo kanček zavisti in po dolgem času nemir, ki ga ni želel zatreti. Takrat pa je opazil, da v dvigalu ni drugačna zgolj njegova miselnost.
Običajno monotona glasba je imela drugačen zven. Ponavljal se je interval, ki ga je Erik takoj prepoznal. Tritonus. Diabolus in musica. Nenadoma ga je spreletel srh. Ding.
Vrata so se odprla in pred mizo gospoda Vrhunca je ponovno stal njegov dvojnik, le da je bila njegova drža sključena in pogled povešen. Vrhunec je rohnel: »To je navadno sranje! Niti kreativno sranje, ampak navadno sranje! Kako si sploh drzneš s tako mongoloidnostjo predme?! Marš nazaj za svojo mizo! Srečo imaš, da nisi odpuščen! Spizdi, preden si premislim!«
Vrata so se sunkovito zaprla in dvigalo je drvelo navzdol. Ding.
Sedaj že razcapan dvojnik je z mobilnikom v roki besno korakal po sobi: »Kako lahko rečete, da je ideja za kurac, potem pa jo brez sramu ukradete?! Ja, ja, zanikajte, vsi ste isti, prekleti pizduni. Bomo videli, kdo se bo zadnji smejal. Dosegel bom svoje, pa če je to zadnja jebena stvar, ki jo storim!«
Erik je imel želodec v grlu, pa ne samo zaradi bliskovitega spusta dvigala. Kaj se dogaja, je bilo vprašanje, ki je prestrašeno trepetalo v njegovi glavi in stopilo odločnost kot lanski sneg. Ding.
Zaraščen in shujšan moški je klečal na kolenih in uporniško gledal moža v obleki. Celo Erik ni takoj prepoznal nove različice sebe. Pred dvojnikovim čelom je komaj opazno nihala pištola.
»Vztrajaš, da nam ne boš več zaupal svojih zamisli in nas obtožil kraje? Potem si ravnokar postal zelo moteč faktor. In tega ne maramo. Zadnje besede
Takrat se je v dvigalu nenadoma pojavil Erikov dvojnik z vrha, popolno nasprotje moškega na kolenih. Njegov izraz je bil opazno bolj zlovešč kot prej.
»Ali vidim strah v tvojih očeh, Erik? Ali omahuješ? Si nisi še pred trenutkom obljubljal, kako bo sedaj vse drugače?« ga je očitajoče vprašal.
»Ja, sem, ampak … poglej …« je zatrepetal Erikov glas.
»Nič ampak. Ti poglej. Poglej mu v oči. Ali vidiš? Več ima skupnega z menoj kot s teboj. Pogum, odločnost. Življenje. Vidiš strah kot pri tebi? Ne. Vsi umremo, Erik, koliko pa nas zares živi? Če kaj, bi moral občutiti zavist. Ker je imel jajca poskusiti. Ker ne bo vse življenje negotov. Ker njegova pot do sreče ne temelji na potlačevanju nesreče.«
Kot da bi ga slišal, se je pogubljeni dvojnik takrat komaj opazno nasmehnil: »Poskrbel sem, da bodo vsi izvedeli vaše skrivnosti. Gnoji.«
Zaničevalno je pljunil možu na čevelj. Bang. Vrata so se zaprla.
»Brez obžalovanj, Erik. Veš, česa bi se moral resnično bati? Poglej na desno.«
Erik se je, vidno zlomljen, počasi obrnil. V ogledalu je zagledal svoj odsev. Bil je sam. Zaslonček je ponovno deloval in na njem se je izpisala številka 13.
Ding.
Komentiraj